pamflet / Bernard Nežmah: Boj za Drnovškovo dediščino

Po hudem porazu na volitvah nepremagljiva LDS skliče izredni kongres, na katerem izvoli novo vodstvo. Vsekakor prelomni in očiščevalni akt, ki bo poraženko volitev postavil na nove zmagovalne temelje.

Toda namesto da bi opazovali skrbno pripravljeno soočenje dveh različnih programov predsedniških kandidatov, smo tedne videvali le predsednika Antona Ropa, ki je v mikrofon neutrudno ponavljal, kako si želi protikandidata in zmage v lepem spopadu.

Zakaj tak pomp in politični cirkus, toliko govorjenja o kongresu, na katerem bodo odstopili vsi, če pa je stari predsednik zdaj tudi novi?

Dogodek je nadrealističen: zberejo se stotine, da bi v en glas izrekle podporo kandidatu, ki je na volitvah pogorel? Sporočilo je nazorno: mi smo enotni, družno stojimo za predsednikom Ropom, ki bo dobil nekaj več pooblastil in bo lahko prosto določal svoje najbližje sodelavce. Pod geslom: enotni, demokratični in moderni.

Od nekod že znano? - Tako se sliši poročilo iz Havane, kjer aklamirajo vnovič in vnovič Fidelu Castru, medtem ko so v Jugoslaviji tako potekali partijski kongresi, ki so izkazovali večno zvestobo in prvenstvo tovarišu Titu.

A ironija ni v podobnosti, marveč v razliki. Kubanski in jugoslovanski komunisti so slavili nepremagljivega ljudskega vodjo, slovenski liberalci se zaklinjajo poražencu. -?????

Če stvari za hip ne vzamemo kot samoumevne: kako je takšna miselna invalidnost sploh mogoča?

Pred desetletjem je na istem Bledu potekal združitveni kongres, na katerem so se v enotno LDS zlili: liberalna demokracija, demokratska stranka, socialisti in zeleni. Kot štiriperesna deteljica, ki bo v sebi združevala najširši spekter političnih idej. Če bi saldo desetletja preverili pri Toševem Politbarometru, ki komajda našli respondenta, ki bi ob pojmu LDS pripisal: naravovarstveniki, socialisti, demokrati. Od bivših strank ni ostalo nič, niti štirih političnih kril ne. Še najbolj spominja na Dolomitsko izjavo 1942, ko je od krščanskih socialistov, levih sokolov in kulturnikov ostala le partija.

Kam so poniknile vse te razlike, vse te raznovrstne osebnosti? Če človek blagohotno pogleda od daleč, se mu zdi novi val liberalcev Marko Pavliha, Milan Cvirn, Matej Lahovnik, Zdenka Cerar kot štiri variacije istega lika. Tudi Pavle Gantar, Slavko Gaber, Tone Anderlič, Majda Širca, Roman Jakič, Irma Pavlinič Krebs, Cvbeta Zalokar-Oražem

etc. navzlic razlikam delujejo kot isti kovanec z različnimi številkami. Po čem jih konec koncev poznamo? - Po ministrskih in poslanskih funkcijah do včeraj vladajoče oblasti.

Kot razlika nastopata predvsem Matjaž Švagan in Jožef Školč, ki pa ne predstavljata stranke, temveč bolj ali manj samega sebe. LDS je uspelo sproducirati le dva nejevoljneža, dva disidenta v lastnih vrstah, ki ju tolerirajo v njuni bizarnosti. Zakaj torej razlika nastopa zgolj kot disidentska forma, ne pa konstitutivni del stranke?

Ko je LDS iskala vzroke svojega poraza, je enega prilepila bivšemu predsedniku Janezu Drnovšku in njegovemu mandarinstvu, ki je državo stalo luksuznega aviona. Pismo njegovega urada "Mladini", priznam, me je spravilo v smeh. Državni predsednik je iz spomina priklical dejstvo, da je ves njegov vladni kabinet podprl nakup danes spornega

letala, da se je njegov glavni antagonist Anton Rop celo odpeljal na poskusno vožnjo in podprl nakup. -!????????

Poceni strategija iskanja grešnega kozla ni uspela. Toda, ali ne gre iskati resnice liberalnih demokratov prav v tej zgodbi?

V letih 2001 in 2002 ni bilo niti enega izmed Drnovškovih ministrov, ki bi nasprotoval takemu luksuznemu nakupu, niti eden izmed uglednih liberalcev ni v javnosti podvomil o smotrnosti tega početja. Je bilo tako nezamisljivo, da bi recimo tedanji financminister Anton Rop vsaj zamomljal pred kamere? Zakaj je Rop molčal takrat, zakaj se je celotna LDS spremenila v trop pohlevnih mišk???

Je bil mar Drnovšek tak bav-bav? Ali pa so strankini politiki presodili, da je za uspeh stranke potrebna enotnost pred javnostjo? Da dialog škoduje imidžu, da je zmagovit lahko le monolog?

Njihovi tekmeci v SDS niso vmes storili veliko, razen da so namesto enosmerne stranke skovali široko platformo Zbora za republiko in na slabostih vladanja LDS zgradili novo alternativo. Po umiku sporne ministrske kandidatke je premier Janez Janša prisluhnil še

glasu ljudstva štajerske SLS in v vlado vključil župana Ivana Žagarja iz Slovenske Bistrice. Kdo bi se ne spomnil, krčevite borbe ministra LDS Janeza Kopača zoper želje več kot deset tisoč podpisnikov iz Maribora, da bi holding elektrarn domoval v štajerski prestolnici! A veljak LDS je takrat storil vse, da bi zmagala njegova, da bi dokazal, da obstajajo racionalni razlogi proti, da je nazadnje za Maribor bolje, da ima ta državna institucija sedež v osrednji

Sloveniji.

Gre v resnici sicer za malo dejanje, a z velikim simbolnim pomenom, da vlada ne prisluhne ne provinci ne kritikam.

Sedanja povolilna kriza LDS izvira tudi iz zaprepadenosti. Po volilni zmagi so pričakovali, da bo zmagovita stran vpeljala verouk v šole in začela kadrovsko čistko po dolgem in počez. Ker so se novi oblastniki nekaj naučili iz opozicijskih let, so tekmece zmedli.

Kaj pa vmes počne nova LDS? Bivši minister za zdravstvo Dušan Keber je lepo zagorel priletel na primopredajo pol tedna za ostalimi ministri; vmes je preživljal dneve v deželi safarija Keniji, sodelujoč na rutinskem srečanju nižjega političnega ranga, ki je bilo posvečeno skrbi nevarnosti protipehotnih min.

Gospod Marko Pavliha, ki si je prizadeval postati podpredsednik Državnega zbora, vodi zdaj politično bitko, da mu poslanski kolegi priznajo pravico, da je hkrati poslanec, podpredsednik parlamenta in univerzitetni profesor. Toda zdaj nastopi presenečenje: zoper to idejo vstane poslanec LDS Rudi Moge. Zavist navadnega aparatčika do fakultetnega izobraženca? Nak, gospod Moge je profesor matematike, skratka mož, ki zna preračunati, da se isto telo ne more nahajati istočasno na dveh različnih krajih. Blagodejno!

Potem ko je šef združene liste Borut Pahor napovedal spremembo imena v socialdemokracijo in novi koncept dialoga znotraj stranke, se začenja bitka za najmočnejšo stranko opozicije. Da te besede niso le floskula, nakazuje nedavna zgodovina, ko je stranka znotraj sebe razvila serjozno in realno diskusijo o vstopu v vlado, zaradi česar pa ni razpadla, temveč razvila princip sobivanja različnih struj.