Kolumna / Bernard Nežmah: Račun prosim!

Nekdanji predsednik Milan Kučan je rad obiskoval najrazličnejše prireditve in tudi prireditelji so ga bili veseli, saj je s svojo prisotnostjo njihov dogodek povzdignil v pomembno medijsko pripoved. Aktualni predsednik Janez Drnovšek ravna diametralno drugače: ko pride na Otroški bazar, od dogodka ne ostane nič, saj na njem državni predsednik sporoča, kaj si misli o sporu na Hotizi in svojemu bankrotu; ko se pridruži vegetarijancem na Mostecu, izpove medijem, da Janševa in Sanaderjeva vlada nista sposobni reševati meddržavnih problemov. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, da bi z njim pomagal drugim pomoči potrebnim, sedaj pa na spletni strani gibanja jadikuje, kako mu vlada noče pokriti novih izdatkov predsedniškega urada.

Na katerikoli dogodek pride, od dogodka ne ostane nič; izključni hit je vselej on sam - Janez Drnovšek. V maniri velikega salonskega leva.

Marko Crnkovič je v Dnevniku kritiko zaostril s pozivom, da je čas, da Drnovška odpokličejo s predsedniškega položaja. Zakaj? - Ljudstvo ga je vendarle izbralo pri polni zavesti. Torej naj ga prenaša do konca mandata.

Tomo Križnar je v intervjuju nacionalnemu radiu povedal, da so mu v predsednikovemu uradu pred potjo naročili, da naj zbira račune. Zbira račune v pustinji Darfurja, kjer nihče ne izdaja računov?????????

Predsednik se včasih obnaša, kot da je padel z Lune, kot da ne ve, kam sploh pošilja svojega odposlanca.

Kot izobraženi ekonomist, kot doktor ekonomskih ved je katastrofalno planiral svoj letošnji proračun, ko je vsoto skoraj v celoti porabil vnaprej, zdaj pa toži, da ga poskuša vlada disciplinirati, ko mu ne plača dodatnih sredstev.

Kaj sam svetuje ljudem, ki so v finančnem kolapsu? V svoji rubriki v Jani je upokojenki na robu preživetja svetoval, kako naj se hrani: "Krompir in stročnice so v redu in ne predrage, kruh si pa lahko spečete tudi sami. Kaj več od tega bi vam pa že škodovalo."

In kaj stori sam, ko mu umanjka proračunskih novcev? - Naokoli jadikuje, kako bo moral z osebnim avtomobilom na obisk v Španijo, kako ne more na zasedanje Združenih narodov. Svojo potratnost, ko je z izleti po jezeru Titicaci in obiskom daljnoazijskih verskih srečanj za svoj prestiž potrošil proračunski denar, zdaj obrne v protinapad, ko se kaže kot žrtev Janševe koalicije. In v kamere potoži, kako ga hoče premier ponižati, kako hoče od njega, da ga osebno poprosil za dvig proračuna.

Predsednik Drnovšek, ki je v novi poduhovljeni fazi pridigal o vzvišenosti nad materialnim bogastvom, se je sam zlomil prav pred denarjem!!!

Toda, ali je bilo to predvidljivo? Leta 1990 je na predsedniških volitvah kandidiral Ivan Kramberger, dobrotnik iz Negove, ki je bil ljudski tribun, ki pa je iz zaslužkov na račun svojih patentov vseskozi daroval svoj denar ubogim. Volilci so mu navkljub popularnosti odmerili le slabih 20 odstotkov glasov. Raje so dali svoj glas predvidljivemu predsedniku zveze komunistov Milanu Kučanu kot njemu.

In kaj se je dogodilo na volitvah predsednika leta 2002? Sodeloval je tedanji premier Janez Drnovšek, mož, ki je bil skoraj petnajst let na čelu. Najprej kot predsednik države 1989, nato dve leti kot najvišji slovenski predstavnik v jugo federaciji, potem pol leta čakal, da je spodnesel premiera Lojzeta Peterleta, nato osem let vodil vlado, po odstopu pomladi 2000 se spet za nekaj mesecev zakopal v tišino, nato pa ponovil premierski mandat. Kot vodja LDS je bil znan po svoji nadzemeljski drži, ko celo njegovi strankarski podpredsedniki zlepa niso mogli do njega. Politik, ki od svojega vznika konec osemdesetih, ko je kot tretjerazredni funkcionar priletel na predsedniški tron, ni imel nikoli izkušnje sodelovati v politiki kdaj tudi v podrejenem položaju. Še v času, ko je imel priložnost zaživeti kot opozicijski politik, ko je bila njegova LDS poleti 2000 v opoziciji, se je on raje začasno umaknil iz politike. Ali Bog ali nič.

Nadaljevanje njegovega mandata bo vsekakor potekalo na način kontroverzne medijske zvezde, toda njegova cena je tudi uničenje danes največje opozicijske stranke LDS. Za njim je ostala stranka, ki je v spopadu sama s seboj. Ne le v vprašanju, kdo je in kdo bo njen predsednik, ampak tudi v povsem praktični politiki.

Za ljubljanskega župana je šef LDS Jelko Kacin bučno predstavil diplomata Jožefa Kuniča, ki pa nastopa kot prosti strelec, ko se osamljen srečuje s Sivimi panterji in prireja papirnate tiskovne konference. Celo njegove izjave več ne spominjajo na LDS, Kunič namreč pravi, da je sicer za gradnjo džamije, a že postavlja omejitve: če bo verski in ne politični center, in - če bo imela ustrezno arhitekturo! - ???????

Liberalni demokrati so doslej v imenu svoboščin podpirali izgradnjo islamskega centra, ne da bi mu vsiljevali arhitekturno obliko.

So torej poskočili, ko so izvedeli, kakšne poglede ima njihov županski kandidat? Nak, prepustili so se malodušnemu molku.

V parlamentu celo prisilno, ko je predsedujoči Stanislav Brenčič iz SLS zaradi nediscipline dal pozvati varnostnike, da iz dvorane vržejo jezikavo poslanko Majdo Širco. - Grozljivka!!!!!!!!!!!!! Poslanca fizično odstraniti v folklori metanja pijanca iz gostilne. Parlament je namreč hiša verbalne svobode, predvsem pa kraj, kjer se z nasprotniki pogovarjaš, ne pa, da jih fizično mečeš na cesto.

Toda ironija je v tem, da je poslanec Brenčič ravnal strogo po poslovniku. Po poslovniku, ki pa ga je sprejela leta 2002 takrat še Drnovškova LDS, ki je danes njegova žrtev.