Vladar po pomoti

Obdobje Janeza Drnovška

Mladina 52 | 4. 1. 2008

Mediji se poslavljajo od bivšega predsednika z iskanjem njegovih različnih faz in metamorfoz. Toda gospod Drnovšek je bil vseskozi enaka politična figura.

Pojavil se je kot pomota, ko je leta 1989 presenetil Kučanov krog z nepričakovano zmago na predsedniških volitvah. Toda namesto da bi se kot komunist iz tretjega ešalona podredil politiki partije, je pomoto vzel zares. Začel se je obnašati kot državni suveren. Svojo funkcijo, da je predsednik Jugoslavije, je vzel dobesedno. Kot neznani lipe je zasijal v vlogi voditelja, ki je utelešal prelom v dotedanji partijski nomenklaturi. Ni več predstavljal vrha partije, ampak samega sebe kot predsednika.

V letih, ko so komunisti govorili bolj ali manj le srbsko, je presenečal z nagovori v angleščini, španščini, boril se je tudi s francoščino.

V letih, ko je vrhuška prosti čas preživljala na lovih, je lansiral jogging po beograjskih parkih in se z veleposlaniki srečaval na teniških uricah.

V letih, ko so domači politiki nastopali pred mediji predvsem kot partijski tovariši, Kučan npr. je pred mediji nastopal skupaj s Slobodanom Miloševićem, Stipetom Šuvarjem in Ivico Račanom, so kamere kazale Drnovška na srečanjih z Mitterrandom, Bushem, st., Kohlom, Gadafijem, španskim kraljem Carlosom et simile.

V letih, ko so jugopredsedniki sedeli po partijskih kongresih, ga je sam zamenjal z obiskom tekme Zlate lisice.

Njegova politična ekstravaganca je bila stabilna že od začetka. Pač ni bil otrok partije, kot njen odrasli pastorek je skušal igrati svojo igro. V odlični memoarski knjigi Moja resnica opisuje začetek osemdesetih let, ko je kot nižji partijski funkcionar letoval s šotorom po Istri in se s plošč učil jezike, medtem ko je partijska kamarila letovala na ekskluzivnih Brionih.

Navzlic distanci od vladajoče partije je ostajal pragmatik, ko je sodeloval na šovinistični velikosrbski proslavi na Gazimestanu leta 1989 ali ko je v istem času podpisal znameniti protiustavni uradni list o zbirnih taboriščih za Kosovarje.

Ko je zaradi osamosvojitve Slovenije izgubil položaj v jugopredsedstvu, je razmišljal, kako bi se vrnil na vrh. Izmed vseh strank mu je najboljši položaj ponudila LDS in v maniri športnega zvezdnika je - ne da bi bil član LDS - nenadoma postal njen predsednik. Kot je zgodovina pokazala - brez omejitve mandata, dokler se ni sam odločil, da odstopi.

LDS in vlade je potem celo desetletje vodil kot nedostopni vladar. Čeravno sta bila s predsednikom Kučanom politično dovolj blizu, je skrbel, da mu ne bi bil podložen. Celo manifestativno, ko sta sredi devetdesetih let na isto srečanje v Združenih narodih potovala ločeno, vsak s svojim letalom. In potem, ko je na prelomu tisočletja javno razkrival, da znamenita Depala vas ni bila preprost spopad militantnega Janše s civilistom, ampak je šlo za spopad Kučanove "udbe" z Janševim "vomom". Do tajne policije je bil dolgo nezaupljiv; v intervjuju leta 2002 mi je dejal, da kar nekaj premierskih let ni zaupal Sovi.

Imel je zunajserijsko vizijo politika, ko je spomladi 2000 povzročil vladno krizo, v kateri ni dobil zaupnice, ter izdal danajsko darilo Bajukovim pomladnikom. Po prisegi nove vlade ni šel v opozicijo, ampak je preprosto poniknil do začetka volilne kampanje jeseni 2000, ko se je vrnil na oblast z najvišjo parlamentarno zmago v slovenski zgodovini.

V obdobjih predsedovanja vladam je bil znan po tem, da je žarel na srečanjih s svetovnimi voditelji, kadar je šlo za domačo politiko, pa se je bolj kislo držal. Za njegovo stranko LDS mu ni bilo dosti mar, najmočnejšega politika, ki bi ga nasledil, je izločil iz tekme, tako da je razočarani Igor Bavčar odstopil z vrha LDS in odšel za direktorja v Istrabenz. Kot naslednika je ustoličil Antona Ropa, potem pa odstopil s premierskega položaja in zasedel zmagovito predsedniško funkcijo.

Ko je postal predsednik, je organiziral Pogovore o prihodnosti Slovenije, na katerih je zbiral največje poznavalce posameznih področij, ne glede na politično barvo. Ker mu premier Rop ni več priznal nadvlade, je začel rušiti do tedaj neomajano avtoriteto LDS. Ob znamenitem podpisu slovenskega pristopa k EU v Atenah si je izboril prvenstvo nad Ropom in ta je potem jadrno odletel iz grške prestolnice. Potem pa je na Pogovorih odpiral teme, denimo "demokratični primanjkljaj", ki so bile jasen simbolni napad na vladavino LDS. V izjavah je izrekal motivirane aluzije, kako je LDS že zelo dolgo na oblasti. Bitka s premierom Ropom je dosegala radikalne razsežnosti, ko je Ropova poslanska večina zavrnila kar tri njegove kandidate za predsednika Računskega sodišča RS.

Po zmagi Janševe koalicije je najprej deloval v kohabitacijski idili, v kateri pa je izgubljal medijsko prvenstvo. Njegova zadnja dva Posveta sta bila pravi fiasko, to sta bila pogovor o podnebnih spremembah in tisti o odnosih med verskimi skupnostmi in državo, ki sta učinkovala samo še kot akademski srečanji.

Vzel je nov zalet in se vrgel v svetovno politiko, ko je nenadoma začel obiskovati južnoameriške in daljnoazijske države, se spomnil Darfurja in na svojo roko obiskal Kosovo. Zdaj je lansiral podobo nebirokratskega predsednika, ki nasprotuje svetovni politiki OZN in s tem ZDA ter EU. Od takrat ni imel več omembe vrednega srečanja z veljaki zahodne politike, nazadnje je bojkotiral celo zasedanje ZN v New Yorku. Oddaljil se je od politike aktualne slovenske vlade in končal obdobje medsebojnega nenapadanja. Ker je s svojimi potovanji izčrpal predsedniški proračun, se je boril za posebno povišanje, potem pa postal najodločnejši kritik Janševe vlade z besedami, da si hoče ta podrediti vse institucije s predsedniško vred. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je presenetilo s številnostjo in silovitostjo, ko je namesto o tradicionalnih političnih temah spregovoril o vprašanjih ekologije in nesmisla potrošniških ideologij. Toda namesto širokega angažmaja članov je gibanje predstavljal tako rekoč sam na svoji spletni strani kot Janez D. Njegov ego je dosegel kulminacijo, ko je zaslovel kot pisec new age simplicizmov.

Predsedniški angažma je najbolj izpostavil pred božičem 2006, ko se je s stanovanjskim zabojnikom na lastno pest pripeljal v Ambrus, kjer se je v imenu človekoljubja postavil za družino Strojan. Najbolj pa ga je degradiral, ko je pomilostil nekdanjega barona Hitovih igralnic Danila Kovačiča. Sodišča vse do vrhovnega so ga pravnomočno obsodila, Kovačič se je mesece izmikal odhodu v zapor, potem pa ga je predsednik po mesecu dni že spravil na svobodo.

Z vladajočo koalicijo je leta 2007 imel še nekaj spopadov ob imenovanju novega guvernerja, toda ko je kazalo, da postaja vodja opozicije, se je znova umaknil k sebi. Od julija je državniške funkcije skrčil na minimum, zadnja dva meseca mandata pa je opustil predsednikovanje. Pogovore o ustavnih sodnikih je vodil njegov urad, novemu predsedniku Danilu Türku po izvolitvi uradno sploh ni čestital, brez obrazložitve je odpovedoval celo srečanja z državnimi voditelji, ki so obiskali Ljubljano. Ne njemu ne njegovemu uradu se ni zdelo potrebno, da pojasnita njegovo odsotnost. Svoj umik od predsednikovanja je prepustil govoricam, da je hudo bolan.

Janez Drnovšek je vseskozi menjaval koalicijske partnerje, spreminjal nazore in vrednostne sisteme, stabilna je ostajala le želja - biti na samem političnem vrhu, za stopnico stran od vseh strank.