kolumna / Dragica Korade, Večer: Ko gospodje spregovorijo

Čeprav si nobena človeška para v tej državi že dolgo ne domišlja več, da bi vladajoči boj proti korupciji, temu obskurnemu privilegiju vsake, ne le politične oblasti, lahko bil še kaj drugega kot samo glasen prepir v politični družini brez resnih posledic za produktivne množice prebivalstva, je zmeraj znova pripravljena prisluhniti padlim angelom, ki svojo krivdo običajno zanikujejo tako, da pljuvajo po pomembnih drugih. Luzersko obredje pač, ki se ga je na svoji znameniti tiskovni konferenci oklenil tudi korupcije obtoženi dr. Boris Šuštar. In če nič drugega, je zdaj že bivši državni sekretar skozi svoj prvi javni nastop pridelal nekaj novih dokazov za to, da gospodje spregovorijo o relevantnih družbenih problemih samo tedaj, ko niso več gospodje. Nič hudega se ne godi, dokler se njim ne zgodi. Tuje težave so jim tuje. Za druge, manj srečne, jih ne skrbi kaj dosti; poudarjajo le svojo izgubo. Biti na izgubi: to je njihov status. Saj ne, da bi človek ta svojevrsten pravičniški gnev, skoz in skoz naphan z vladajočo retoriko človekovih pravic in svoboščin, jemal zares, ampak na koncu je kljub morebitnemu preziru do samozvanih žrtev režima prisiljen priznati, da gre za besedo, ki nam šele omogoča misliti razliko med tem, kaj ta država v resnici je in kaj naj bi bila.

V čedalje bolj neprehodnem svetu birokratskih hierarhij, ki se pred javnimi vpogledi uspešno branijo z vsemi vrstami in podvrstami političnih idolatrij, so afere, ki na vsake kvatre razsajajo v najvišjih krogih, pravzaprav poučne: šele ko užaljeni šefi spregovorijo o pritlehnosti svojih nadrejenih in podrejenih, postane običajnemu moškemu in ženski, ki si praviloma o državi ne mislita nič dobrega, jasno, da se motita: v resnici je namreč še veliko huje. Bi navadna državljanska pamet sploh lahko pomislila na to, da notranje ministrstvo ni zgolj ministrstvo, ampak država, ki je v vojni z obrambnim ministrstvom? In da vlada ni vlada, marveč kup zarotnikov, med katerimi vlada konsenz živcev? Ko se utrga enemu, nastane afera Depala vas. Ko se odpelje drugemu, dobimo afero Vič - Holmec. Ko se zdi, da v zvezi z vojsko in policijo vemo preveč in razumemo premalo, zabrenka na korupcijske strune še major. Pristojni malo galamijo, tu zamenjajo ministra, tam premestijo nekaj šefov, na koncu pa vsi skupaj udarijo po medijih, ki da so vse potvorili in napihnili in tako uspešno zatrejo edino relevantno vprašanje: namreč kdo v resnici dopušča, da državniška svojat razsuva slovensko državo. Domišljali smo si pač, da je v njen nastanek vpisan širok odpor do tovrstnih oblastniških polaščanj ljudi in stvari. Je mar tudi ta pozitivna socialna pisava doživela izbris iz registra državljanskih vrlin, ki so jih negovali mnogi, da bi se potem z demokratičnimi dosežki okoristili nekateri?

Ko se je pred dnevi zdaj že bivši državni sekretar dr. Boris Šuštar odločil, da bo spregovoril, je bilo jasno, da bo govoril o drugih, višjih od njega, ki so si lahko nekaznovano privoščili več kot on. Če izpustimo šefa policije, ki mu že tako ali tako vsi dihajo za ovratnik, ni korupcije obtoženemu doktorju ob vsem širokoustenju padlo niti na kraj pameti, da bi s prstom pokazal še na koga. Pozabil je tudi na razlago, kako je kot visok državni uslužbenec, ki očitno dobro pozna zakone, tuj pa mu tudi ni občutek za pravico in resnico, lahko mirno prenašal vse naokrog obstoječo grabežljivost, podkupljivost in sploh malopridnost vse do trenutka, ko so izrekli sodbo njemu, ki je nedolžen. Kako se je on, ki ni nikoli zagrešil nobene nizkotnosti, sploh lahko zvezal z ljudmi, ki jim je nizkotnost poklic? Bi se mu navade in razvade slovenskega dvora sploh zdelo vredno javno problematizirati, če ga na sodišču ne bi spoznali za krivega? Bi se mu brez tega zdelo smiselno priti k Nevi Miklavčič Predan s papirnato goro dokazov proti tistim, ki spreminjajo državo v svoj privatni biznis? Bi bilo zdaj nedostojno, če bi ga tožili še davkoplačevalci, ker nobenega od kaznivih dejanj ni skušal preprečiti, čeprav je zanj vedel? Rekel je, da je bil dober državni sekretar in da je svoje sekretarsko delo pod tremi ministri opravljal dobro. Pa bi dober državni sekretar molčal o uglednih lopovih, ki poskušajo z davkoplačevalskim denarjem potešiti svojo nepotešljivo slo po lasti in oblasti?

Če bodo zaprli še katerega od njih, bomo morda začeli verjeti v vse tisto, kar že tako ali tako vemo o slovenski eliti oblasti. In na to tudi računajo: da nam bo namreč počasi tako vseeno, da nas zgodbe, ki nam jih bodo prodajali hohštaplerji šuštarjevskega formata, sploh ne bodo več mogle ganiti. Ne morda zato, ker ne bi bile resnične in preveč preproste, ampak preprosto zato, ker od tistih, ki so na oblasti, kaj drugega ne bomo več pričakovali. Testirajmo: je kdo poskočil, ko je v javnost pricurljala vest, da je denar za Posočje pristal v rokah nigerijske mafije? No, vidite.