Kolumna / Vlasta Jalušič: Janša z Laibach

Eden glavnih očitkov in mlahavih poskusov omejitve opozicijskega rasističnega govorjenja o izbrisanih s strani ZLSD in LDS je opozorilo in večkrat ponavljana trditev da gre pri tem, kar počneta opozicija in Janša, za predvolilni boj in nabiranje točk pri volilcih ("poceni predvolilna kampanja"). Zanimivo pri tem je seveda, da ta del spektra vnaprej domneva, da je volilno telo ksenofobno in rasistično in da bo torej podprlo Janševo predvolilno kampanjo, skratka, verjamejo, da bo tisti, ki je ksenofoben, in ima prostor v javnosti, da govori, požel več točk na prihodnjih volitvah. A to kaže, da so prav oni tisti, ki kalkulirajo s ksenofobijo in ne Janša. Prav zato se še vedno bojijo, in so se bali tudi prej, odkrito nastopiti proti rasizmu in nenehno manipulirajo z njim, in sicer tako, da na eni strani ne govorijo/niso govorili o teh problemih v Sloveniji (kot da jih ni), a jih obenem poskušajo skrito "reševati", skratka početi dobra dela, biti humanitarni in ljudem "pomagati". Prav ta humanitarizem je ključna perverzna točka establišmenta v Sloveniji. To je bila tudi glavna osnova zamolčanja problema izbrisanih. Na eni strani skriti konsenz o tem, da so ljudje sicer lahko formalno izključeni (nič tako hudega!) na drugi strani "humanitarnost" in dobrota, ki jim pomagata "preživeti" (a da so le tiho!), iščeta vse mogoče legalne in druge poti, da se ljudem, ki so izključeni, dobrotniško "pomaga" in se jih "vključi" skozi stranska vrata.

Potem ko smo videli, kako sta se že zrušila pravni sistem in varovanje človekovih pravic v državi Sloveniji (in ne, kot je zapisano v pismu, ki je bilo objavljeno tudi v Mladini, da se zaradi zgodenega "lahko pojavi razplamti nestrpnost, ki bi postavila pod vprašaj nekatere temelje pravne države"), se zdi, da je mogoče - izven strankarskih, vladajočih krogov - kaj malo storiti. Pojavljajo se (kot kakšni mesijanski) vnazajšnji klici k "reševenju problema", ker zadeva sega čez rob, pisma v katerih spet najdemo skupaj nemogočo kombinacijo Spomenke Hribar in Slavoja Žižka, tako kot pri aretaciji Janeza Janše, a brez resne podobnosti v situaciji, saj tisti, ki so poklicani tako ali tako, še dodatno kličejo tako rekoč samim sebi, medtem ko bi se morali pravzaprav namesto oblasti kot odgovorni prebivalci opravičiti izbrisanim. Potem ko je Matevž Krivic dosledno pokazal, kako sta Združena lista in Liberalna demokracija s svojim popuščanjem opoziciji in vnaprejšnjim kalkuliranjem "manjšega zla" dopustili in omogočili, da sta ne le zadeva izbrisanih, ampak tudi pravna država in zaupanje vanjo prišla v slepo ulico, v kateri se - kolikor dlje razprava traja - le še bolj peprpetuirata rasizem in ksenofobija, bi si bilo pravzaprav treba zastaviti nekaj dodatnih vprašanj. V dobri stari tradiciji slovenske alternative se bilo treba - seveda po Žižkovsko - vprašati kje iskati še obstoječe vzvode in možnosti zares subverzivnega delovanja. Z javnimi pismi? Akcije radikalnih antiglobalistov? Radikalni plakati s skrivljenimi podobami politikov? Boj proti "biopolitiki"? Ali je treba iti na ulice? Ali je treba alarmirati Evropsko komisijo, organizacije za človekove pravice? Morda kako drugače protestirati? Ali pa se bo odprlo nekaj čisto tretjega? Problem, s katerim smo soočeni, je da obstaja zakoreninjena podoba in pogled na možnosti političnega delovanja, ki je v veliki meri dediščina interpretacije osemdesetih in z njo povezanega vzvišenega, ciničnega uma in vere v moč političnega performansa. Zato bom nadaljevala v stilu te dediščine.

"Kaj pravzaprav hočete?" je Irma Pavlinič Krebs retorično vprašala opozicijo, oziroma Janšo na zadnji seji parlamenta, potem ko so ugodili že skorajda vsem zahtevam opozicije, od preverjanja bivanja izbrisanih do omejitve odškodnin: ko so, skratka, v neskončnost popuščali in popustili, in ko je opozicija ponovno dobila priložnost, da zasede prostor parlamenta z rasizmom. "Še!", bi seveda zvenel odgovor Janše, ki se v svoji trenutni vlogi kaže kot najboljši učenec zgornje dediščine osemdestih in edini resni aktivistično-praktični demonstrator teorije in umetniških praks iz tedanjega časa. Le da Janša ni umetnik, ampak politik in da si je za svoj koncertni in nastopaški oder vzel politično prizorišče, ki ima opraviti s konkretnimi, v glavnem bolj ali manj živimi ljudmi.

Skupina Laibach s sklopom spremljevalnih "umetniških praks", interpretacijami in vsem ostalim pompom okoli nje, je bila umetniški mit in v Sloveniji in naokoli v marsičem še zmeraj predstavlja center interpretacije zloma prejšnjega sistema. V okviru lakanovske teorije je obveljala za edino "zares subverzivno" delovanje, ki da je uspelo izkoristiti simbolno zev v sistemu, ki bi naj sicer menda uspel asimilirati vsako opozicijo, kritiko in v katerem več ni bilo možnosti dejanskega, učinkovitega upora. Sistem, sistemske rituale je vzela dobesedno in jih ponovila, dobesedno "iz-delala" poustvarila in ponovno izgovorila. S tem bi naj zadela v prazno "jedro" sistema in s svojim nastopom, za katerim se ne skriva nič, ampak je čisti performans oblastnega rituala, vzbudila nelagodje pri oblastnikih in ostalih ter zastavila vprašanje: Ali so (zares) fašisti, nacisti, ali samo igrajo? Ali jih je treba prepovedati ali jim v imenu svobode dovoliti delovanje? Kaj sploh hočejo? Umetniško svobodo? Skratka, Laibach bi naj s produktivnim vprašanjem zaigrali na struno sistema samega, za katero se ne skriva nič in šele s tem "zares" načeli njegove temelje, panične reakcije, poskuse prepovedi, popustljivost itd... Laibach je bil po tej interpretaciji pravi aktivistični heroj spremembe totalitarnega komunističnega sistema, ostalo delovanje je bilo moraliziranje in oponašanje utopičnih in mesijanskih praks, kakršne danes veljajo na zahodu...

Pri delovanju Janeza Janše ne moremo zgrešiti radikalne podobnosti z Laibach. Na TV in v parlamentu ima že kar ritualne nastope, ki nasprotnike spravijo ob živce. Ponavlja njihove lastne slogane o pravičnosti, demokraciji, pravni državi. Nenehno in brez sramu demagoško uporablja argument ljudstva in poprave krivic. Vztraja pri legalizmu. Uporabja "nevtralnost" javnega prostra, TV oddaj in ideologije "ravnotežja" ter svobode izražanja za plasiranje čiste ksenofobije... Seveda bi potem lahko rekli: Če je temu tako, potem so bili Laibachovci in njihovi interpreti genialni futurologi, pokazali so možnost Janše, še preden se je udejanjila: (Šele) Janša je resnica (liberalne) demokracije, ki kaže, da ni nobene demokratične poti iz njenih zagat. Sreča, da ga imamo, saj nam edini resno zastavi demokratično vprašanje in nujnost izključevanja v demokratičnem sistemu, bi se morala glasiti tovrstna analiza. Mladina je Janšo z napačno analogijo pokazala kot nacista. Janša ne rabi oblast, da bi realiziral svoje cilje: vse doseže, ne da bi bil tam, kjer sta LDS in ZSLD. Upodobljen bi moral biti kot prvi slovenski retroavantgardni politik, vodja benda na plakatu NSK. Je res najbolj subverziven element v tukajšnji demokraciji.

Na videz nepričakovan in radikalen rez v politično dogajanje v Sloveniji ("mirna in uspešna" tranzicija, "vključitev v EU in NATO" itd.), ki ga je povzročil problem izbrisanih, je pokazal, da so glavni problem te države, njene vladajoče politične elite ter njenih dvornih izbrancev zares izbrisani in njihova izključitev. A ne zaradi Janše, in ne predvsem v povezavi z njim, saj pri celi zadevi že zdavnaj več ne gre zgolj za izbris sam (ki se je zgodil po "službeni dolžnosti") in za problem rasistične govorice neodvisnih proizvajalcev javnega mnenja. Vprašati bi se namreč bilo treba, ali morda ne gre tudi za vprašanje odgovornosti za polno govorico ali vztrajen molk vsake posamezne politične elite in njenih intelektualcev, profesionalcev, ki so distancirano sedeli na svojih stolčkih na katedrah, predavali po svetu in učili zahodnjake menda prave politične subverzivnosti, jim prodajali know-how in pojasnjevali, kaj vse je pripeljalo do vojne v Jugoslaviji in odcepitve, pardon, "osamosvojitve" Slovenije? Ali morda odlična družba ne bi morala premisliti svojega lastnega, menda s sedanjim dogajanjem nepovezanega ne/delovanja? Ob nekaterih preteklih poskusih bolj ali manj uspešnih odgovorov na vprašanje, kako je bil mogoč Heideggrov nacistični angažma (kjer se kaže, kot da je bistveno, ali je njegova misel "zares", torej filozofsko, kontaminirana z nacionalsocializmom oziroma odprta zanj) se odpira še nekaj drugega, kar je pri spraševanju po Heideggrovem angažmaju zabrisano: kako to, da so se ob nacizmu potuhnili tudi teoretiki Franfurtske šole in ostali?