19. 11. 2004 | Mladina 46 |
Naposled Kitajska
Slovenski podjetniki bodo tovarne preselili na Kitajsko, če jim oblasti ne bodo dovolile Kitajske ustvariti tu
© Tomo Lavrič
Paradoksalno: v družbi, kjer je polovica ljudi prezaposlenih, polovica pa nezaposlenih, je zamisel o podaljševanju osemurnega delovnika čisto zares začela obsedati delodajalce. Prosto po Marxu so izračunali, da bi bil podaljšani in seveda neplačani delovni čas čas njihovih zaslužkov. Če smo gospodo, ki je s to pobudo naposled prišla na dan, prav razumeli, naj ne bi bil posredi Marx, ampak globalna ekonomija s svojimi neizprosnimi zakoni. Po teh zakonih se danes menda splača odpirati tovarne samo v tistih delih sveta, kjer so ljudje pripravljeni opravljati svoje mukotrpno delo za pest riža na dan. Na Kitajskem denimo. Da naši globalisti v teh krutih razmerah odkrivajo samo možnosti za povečevanje dobičkov, v zdajšnji legi družbene realnosti seveda ni sporno. Prav narobe. Ljudje, ki so v tem svetovnem eksperimentu s človeško bedo uspeli, nastopajo kot stebri nove družbe. Politiki, ki izdatno skrbijo za demontažo (socialne) države, jim izročajo odlikovanja in se jim priklanjajo: oni so junaki novega časa. Kar je v njem resnično novega, je to, da fenomena nesvobodnega suženjskega dela, ki očitno spet prihaja v modo, nihče več ne problematizira.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?