kolumna / Vlasta Jalušič: Vojske trenirajo mučenje

Drage gledalke, spoštovani gledalci,

najbrž tudi vam čas hitro teče. Naša vlada je, kot prav nič ne poročajo tu na Dunaju, menda že začela zasedati, ramadan je minil brez politikov na sprejemu in bližajo se katoliški, evangeličanski in pravoslavni božič. Rupel napoveduje, da se bo Slovenija bolj približala ameriški zunanji politiki, Janša nam je v novi vladi podaril notranjega ministra, ki je vojak. Slovenska vojska se je profesionalizirala in pred dobrim mesecem smo lahko gledali poročilo s specialno-antiteroristične vaje, v kateri sta kot simulirana terorista nastopala "Boško i Ramiz".

Od ustanovitve prostora brez zakona v Guantanamu z več kot 550 osumljenci terorističnih zarot, ki so tam zaprti brez obtožnic, je minilo nekaj let. Več kot pol leta je minilo tudi od škandaloznih objav posnetkov mučenja jetnikov v jetnišnici Abu Ghreib ter razprav o tem, ali je to, kar so vojaki in vojakinje tam počeli, "prekoračitev pooblastil" ali mučenje in ali tovrstno obnašanje sodi v "ameriško kulturo". Medtem so v ZDA javno priznali, da na vojaških sodiščih uporabljajo dokaze, ki so jih pridobili z mučenjem. Prav tako so jetnike že zdavnaj izročali tajnim službam držav, ki uporabljajo kot "preiskovalno metodo" najhujše vrste mučenja. Še več, fizično in psihično zlorabljanje, kakršnemu smo bili priče v Iraku, trpijo v jetnišnicah tudi številni Američani in Američanke. Hkrati nekateri primeri in podatki kažejo na to, da so zlorabam očitno izpostavljeni tudi številni vojaki in vojakinje. Vojske, udeležene v novih vojnah, kot denimo ameriška in britanska, nimajo le težav z rekrutiranjem, ampak vojaki iz njih pogosto dezertirajo.

"Škandali" so se počasi polegli, pozabili smo, kako so poročila ameriških agencij šibala "zlorabe", in zgodilo se ni nič presenetljivega. A črv se je nenadoma pojavil v Evropi: na drugačen način, a na dan prihajajo podobni simptomi, in domnevati je, da za njimi preži isti "virus". Jeseni, bolj natančno novembra, so prišle na dan zlorabe v nemških vojašnicah, v začetku decembra pa je podobna novica zadela še avstrijske obrambnoministrske prostore v kasarni ob Donavskem kanalu. Mediji poročajo o čisto določenem tipu "zlorab" in javna razprava se vrti okoli istega vprašanja, kot ga je odprl Abu Ghreib. Gre za mučenje ali za "zlorabo pooblastil" vojaških starešin? Kakšna sploh so "pooblastila" v vojski in podobnih ustanovah? Kaj sploh "šteje" za mučenje v vojaških okoliščinah? Odgovorni vztrajajo pri zlorabi pooblastil, avstrijska veja Amnesty International pa je zatrdila, da je treba "zlorabe", kakršne so se zgodile med "urjenjem", razumeti kot mučenje.

In za kakšne "zlorabe" gre? V Nemčiji so v Coesfeldu bližini Muenstra, nato pa še v kasarnah v Novem Porenju - Vestfaliji rekrute mučili z električnimi šoki (dokler in če jim niso povedali 'kode'), v Avstriji so se v eni od spodnjeavstrijskih kasarn na v vaji simulacije zajetja talcev rekruti morali z žakljevinastimi ali plastičnimi vrečami na glavah plaziti po kompostu, hodili so jim po hrbtih in simulirali uriniranje po njih, v neki drugi vojašnici na Tirolskem pa so jih zvezali s kablom, jim preprečevali spanec in jih izpostavljali drugim oblikam simuliranega mučenja. Rekrute naj bi opozorili, da bodo v času usposabljanja soočeni s "teroristično situacijo". Če je ne bodo prenesli, so jim dejali, naj povedo "geslo" (kodo) in bodo pač izvzeti iz vaje (kar je bilo seveda vprašanje časti in poguma). Vojaški starešine so potem izjavili, da ta posebni tip priprave na spopad (menda za intervenco v muslimanskih delih sveta) ni predviden za temeljno usposabljanje. A v vseh teh primerih ni šlo za naključja. "Antiteroristične vaje" sta začeli nemška in avstrijska vojska, ki sta še vedno naborniški, izvajati že lani. Nemški socialdemokrati in avstrijski zeleni so ob tem ponovno problematizirali profesionalizacijo vojske, ker je v njej še več nevarnosti za zlorabe, ki zaradi strahu izgube položaja in službe ostanejo še bolj skrite. V nemškem primeru so medije, ki so pri poročanju uporabili besedo "mučenje", ostro kritizirali in nasprotovali "kakršni koli primerjavi s situacijo v Abu Ghreibu", češ da "ni v naravi nemške vojske, da bi mučila".

A povezava med "vojno proti terorju" in temi primeri je očitna. Utemeljimo jo lahko z vse bolj prisotnim prepričanjem o upravičenosti mučenja v "izjemnih primerih" oziroma v antiteroristične namene. Tajne preiskovalne službe in specialne enote so svoje posebne metode vadile in razvijale na osumljencih terorizma. Primer na Filipinih leta 1995 aretiranega Abdula Hakima Murada, na katerem so preizkusili vse mogoče, ga skoraj utopili, pa iz njega izvlekli le malo (dokler mu menda niso zagrozili, da ga bodo predali Izraelu), je bil uvod v politično upravičevanje mučenja, češ da teroristi brez teh prijemov ne bodo nikdar spregovorili, medtem ko bodo civilisti množično umirali.

Večina ustav držav, ki se imajo za "civilizirane", sicer mučenje prepoveduje. Tudi ustava ZDA in zato se nobena ameriška ustanova legalno ne bi smela angažirati pri mučenju doma ali v tujini. A kot kažejo javnomnenjske raziskave, Američani "v nekaterih primerih" mučenje vendarle podpirajo. Tudi v vsakdanjosti se vse bolj uveljavlja filozofsko argumentirana "morala", da je v nekaterih primerih mučenje ne le dovoljeno, ampak celo moralno obvezno: in sicer v t. i. "ekstremnih primerih", ko je mogoče z njim "preprečiti prihodnje zlo".

Daljnega leta 1982 je razvpiti profesor filozofije Michael Levin v Newsweeku objavil pamflet, ki ga študenti filozofije ponekod še zmeraj študirajo kot primer zavajajoče argumentacije. V njem je postavil temelje za "The Case for Torture", ki so mu pozneje sledili še drugi "praktični filozofi", predvsem pa republikanski bojevniki z Bushem na čelu. Poleg sofisticiranih argumentov o upravičenem mučenju v "izjemnih primerih", ko bi naj bilo mogoče s tovrstnim pridobivanjem informacij rešiti številna življenja, navaja tudi razlog, zakaj se teroristom in njihovim sodelavcem smejo ukiniti njihove pravice in jih tako rekoč izločiti iz "družbene pogodbe" ter izpostaviti mučenju: pravzaprav naj bi se sami odpovedali pravicam v civilizirani skupnosti. Nekateri drugi, ki so sledili omenjenemu "mislecu", so najprej v imenu "minimizacije kršitev pravic" (reševanje nedolžnih) napadli obstoječi "fetišizem pravic", a hkrati (ob odobravanju mučenja) poskušali razmišljati o nujnih omejitvah: tako naj bi bilo mučenje uporabljeno le "za pridobivanje informacij, ki jih lahko uporabimo za preprečevanje prihodnjih groženj", in ne kot izsiljevanje priznanja ali kot zastraševanje in iz njega bi naj vsekakor izključili t. i. "tretje osebe". Tako pravi denimo filozof Fritz Allhof, da naj bo dovoljeno le mučenje domnevnega sostorilca, ne pa tudi njegovih bližnjih. A kljub temu bi "lahko teroristu lagali in mu rekli, da njegova hčerka bo ali je posiljena, zato da bi dobili izjavo". Filozofsko-aplikativne razprave, ki so se začele na začetku osemdesetih, se, tako kot Huntigtonova napoved o spopadu civilizacij, že uresničujejo v številnih vsakdanjih aplikacijah in eksperimentih. V primeru ruskega preiskovanja zajetja talcev je bil v resni razpravi predlog, da se nekaznovano zajamejo sorodniki teroristov.

A kaj ima to opraviti z nami? Da bi mučenje lahko delovalo, morajo eni biti mučeni, drugi vaditi mučiti in tretji vaditi, da bi lahko prenesli mučenje. Ali so slučajni trendi nekaterih velikih korporacij, ki pošiljajo svoje uslužbence v "tabor/išča preživetja", da se naučijo soočati s stresom, čim bliže spoznajo strah in trenirajo samoobrambo? Dizajnirani vojaki, ki naj bi se bojevali v profesionalnih vojskah, morajo najprej postati žrtve, nato pa vaditi na eni strani nasilje, dominanco, superiornost, da bi lahko za žrtve naredili druge. Tu ne gre le za vojaški dril, ampak za več, namreč za simulacije hipotetičnih sitaucij, ki lahko in tudi prej ali slej postanejo realnost. Ali sta potem "Ramiz i Boško" na slovenskih urjenjih naključje?