kolumna / Rastko Močnik: Evropska ustava na Slovenskem

Novembra lani je v anketi Eurobarometra 60 % prebivalstva Slovenije podprlo "Evropsko ustavo". Slovensko besedilo ustave je bilo objavljeno dva meseca pozneje, 17. januarja letos. Čez dva tedna, 1. februarja, je državni zbor RS s 74 glasovi proti 4 ratificiral "Pogodbo o ustavi za Evropo", kakor se dokument uradno imenuje. Vlada je obljubila, da bo v prihodnjih mesecih prebivalstvo obvestila o vsebini listine, ki jo solidna večina tako in tako že podpira, ne da bi jo poznala, in ki jo je parlament malone soglasno sprejel brez javne razprave in ob ritualni retoriki.

Postopek sprejemanja evropske ustavne pogodbe nam marsikaj pove o sedanji tako imenovani "demokraciji". A tokrat si raje oglejmo, kaj je tisto, kar 60 % ljudi podpira, ne da bi vedelo, s čim se strinja, in kaj je politični razred tako rekoč soglasno sprejel v našem imenu.

Evropska ustava je povzetek, pogosto pa že kar lepljenka dosedanjih meddržavnih pogodb, iz katerih je nastala sedanja EU. Zato je ni mogoče brati brez strokovne pomoči. Ta dokument na področje ustavnega prava vpeljuje vrsto prelomnih novosti, glavna pa je bržkone ta, da nikakor ne ustreza tradicionalni ideji ustave. Po tradicionalnem umevanju naj bi bila ustava vsaj v načelu razumljiva vsem, ki jih zadeva - le tako naj bi bila lahko, vsaj po tradicionalnem umevanju, temelj urejenega sožitja med državljankami in državljani. A besedila evropske ustavne pogodbe navadni ljudje ne moremo razumeti brez strokovnih pojasnil - kaj šele, da bi ga lahko uporabljali v vsakdanjem življenju. Evropska ustava obsega okoli 800 strani in jo sestavljajo štirje neenako dolgi deli.

Prvi del povzema glavne ideje iz celote ustavne pogodbe. Drugi del sestavlja Listina temeljnih pravic EU (ki so jo sprejeli v Nici leta 2000). Tretji del je najpomembnejši in najdaljši: določa delovanje EU in glavne smernice njene politike. Zlasti ta del je novost v ustavnem pravu, saj se spušča v podrobnosti, ki navadno niso snov ustavnih določil. V splošnem ta tretji del zagotavlja pogoje za tako imenovani "svobodni trg".

V četrtem delu ustava določa postopke pridružitve EU in izstopa iz unije ter postopek za spremembo ustave. Postopek spreminjanja ustave je precej zapleten in na dveh točkah v svojem poteku zahteva soglasje vseh članic unije. To pomeni, da zlepa ne bo mogoče spremeniti tistega, kar so v našem imenu in brez informiranosti državljank in državljanov sprejeli naši politični predstavniki.

K štirim delom ustave je treba prišteti še "Protokole" in "Deklaracije", ki natančneje določajo način izvrševanja ustave in so dokumenti, ki so bili sprejeti že v preteklosti. Ti dokumenti so sestavni del ustavne pogodbe in skupaj z njo neposredno obvezni. Njihov obseg je večji kakor dolžina glavnega besedila.

Ena glavnih značilnosti ustave je, da ostro ločuje politične in državljanske pravice od socialnih pravic. Politične in državljanske pravice so brezpogojne in jih ustava zagotavlja z obrazcem: "vsakdo ima pravico, da". Na drugi strani so socialne pravice pogojne in vezane na nacionalne ureditve. EU jih upošteva "v skladu s pravom Unije ter z nacionalnimi praksami in zakonodajami".

Evropska ustava med socialne pravice ne šteje pravice do pokojnine, pravice do podpore v primeru brezposelnosti in pravice do minimalnih življenjskih sredstev. Teh pravic sicer ne preganja, če jih nacionalne zakonodaje vsebujejo, a jih ne zagotavlja na evropski ravni.

S tem pristopom so si sestavljavci in navijači evropske ustave onemogočili, da bi postavili ustavno podlago za proces, v katerem bi se članice EU zbliževale v uveljavljanju vse boljših življenjskih in delovnih razmer.

V nasprotju s tem so ustavodajavci in njihovi podporniki dobro poskrbeli za koristi kapitala. Ustava prepoveduje vsakršno oviranje svobodnega trga in celo povzdiguje "nepotvorjeno konkurenco" v ustavno kategorijo. Temu ustrezno je na strani dela postala ustavna kategorija "prožnost trga delovne sile".

Evropska ustava neposredno uveljavlja trenutno neo-liberalno prizadevanje Svetovne trgovinske organizacije, ki hoče privatizirati javne storitve. Evropska ustava niti ne pozna izraza "javne storitve" - nadomešča ga z izrazom "storitve splošnega gospodarskega pomena". Zahteva, da se javne storitve skupaj z javnimi podjetji podrejajo pravilom svobodne konkurence. S tem pomaga napadu na javne storitve, ki ga že leta izvršuje Svetovna trgovinska organizacija.

Evropska ustava določa dva načina za sprejemanje evropskih zakonov in drugih obveznih odločitev, ki se neposredno uporabljajo v vseh članicah. Zakone in odločitve je mogoče sprejeti bodisi s kvalificirano večino bodisi soglasno. Značilno je, da se večino tistega, kar uveljavlja interese kapitala, sprejema s kvalificirano večino. Za zakone in odločitve, ki zadevajo socialne pravice, pravice delavstva in podobno, pa se zahteva soglasje. Pogoj za sprejem določil, ki zadevajo socialne pravice in socialni napredek, je bistveno strožji kakor pogoj za sprejem določil, ki uveljavljajo interese kapitala. Na področju sociale že veto ene države onemogoči, da bi bilo sprejeto evropsko določilo, ki bi uveljavljalo evropski socialni standard. Pri koristih kapitala pa zadošča že dvetretjinska podpora.

Takole bi na prvi pogled ocenili evropsko ustavo, ki jo je dva meseca, preden je bila objavljena v slovenščini, podprlo 60 % prebivalstva. In ki jo je parlament z velikansko večino sprejel 14 dni po objavi.