Razlika ni očitna

Mediji in kadri ostajajo ključna politična postavka

Mladina 13 | 3. 4. 2005

Kaj so pravzaprav pustile za seboj kritike, ki so skušale ubesediti prvih 100 dni Janševe vlade? V tistem delu, kjer so preizpraševale vladajoči odnos do naših zahodnih sosed, Italije in Avstrije, ki sta Slovenijo znova seznanili s svojimi večvrednostnimi kompleksi, vsekakor občutek nelagodja. To nelagodje je še dodatno poglobil zunanji minister, ki se mu je zdelo, da bi bilo ukvarjanje s takimi marginalijami, kot so novi denacionalizacijski zahtevki evropskih sosed, v nasprotju z njegovo evropsko držo. Če ne bi kasneje začel javno ozmerjati tiste posameznike, ki so v zadnjih italijanskih in avstrijskih preigravanjih surove preteklosti prepoznali obračun s Slovenijo, tega, kaj evropska drža sploh je, ne bi nikoli docela razumeli. Zdaj vemo zagotovo: to je hoja po ljudeh. Da se hodi samo po tistih, ki so šibkejši od tebe, je najbrž jasno. Zato nas ne bi smelo presenetiti dejstvo, da je minister Rupel tedaj, ko so italijanski manipulatorji Slovence znova spreminjali v barbarske Slave, vzorno molčal in užaljeno zarobantil takoj, ko so se tem manipulacijam postavile po robu skupine slovenskih državljanov, predvsem Primorcev. To, da je o njihovi človeški prizadetosti govoril enako zaničljivo kot naduti italijanski borci za izgubljene meje velike Italije, je vsaj tukaj, na robu te brezbrižne države, ki kar naprej obračunava s svojimi državljani, bodlo v oči. Evropska drža, ki jo že lep čas prakticira vladajoča gospoda v Ljubljani, je pač nekaj, česar se še niso dobro navadile.

Sicer pa so kljub mnogim razlikam vse, tudi najostrejše kritike Janševe vlade, ki se po novem ne pritožuje več čez rezultate javnomnenjskih raziskav, puščale za seboj občutek znosnosti. Razumljivo: skorajda vse, kar se v okviru nove vlade bo in ne bo dogajalo, je tako ali tako podrejeno višjemu cilju, ki ga v tej štiriletki zaokroža boj za evro. Če se bomo hoteli znebiti slovenskega tolarja - in v to očitno ne dvomi nihče - bomo pristali tudi na to, da bomo ob naši novi veliki zmagi delali za manj evrov. Prevzem evra je pač tista čarobna paličica, ki vsaki - ne samo Janševi vladi - omogoča nižanje življenjske ravni prebivalstva. Kakih velikih idej o čarovnijah, ki bi jih lahko v nasprotju z Janšo na tem področju uganjal Rop, v teh dneh nismo zasledili nikjer. Tudi resnih primerjav med bivšo in aktualno vlado je bilo malo. Kar je po stotih dneh nove vlade vznemirjalo, ni bila razlika med bivšo in aktualno vlado, marveč tisto, kar jima je (postalo) skupno. Tako Janša kot Rop sta v ospredje slovenskega političnega zanimanja postavila dva problema, ki običajno obsedata despote: medije in kadre torej. Mediji, ki - hvala bogu - niso povšeči nobenemu, očitno ostajajo še naprej ključna politična postavka. Zato bo Rop poslal v slovensko medijsko orbito svoj časopis. Če bo dovolj spretno argumentiral potrebo po njegovem obstoju, bo morda denar zanj iztržil kar v Janševem skladu za pluralizacijo medijev. Morda: kajti vladajoča politika ni doslej niti po pomoti poslala v obtok nobene ideje o tem, da si želi svobodnih in neodvisnih medijev. Prav narobe: če izpustimo premiera, ki je izkoristil vsako priložnost za to, da je ošvrknil novinarsko "proopozicijsko" držo, imamo pred sabo še pismen dokument njegovega zunanjega ministra, ki je prepričan, da bi morali časopise urejati "glede na izide volitev".

Druga politična postavka, s katero sta kljub razlikam oba, Janša in Rop, izpričala pripadnost isti politični družini, je redukcija politike na kadrovsko politiko. Okoli državnih uradnikov, ki naj bi jih nova oblast zamenjala, so v teh stotih dneh zagnali eni in drugi tak cirkus, da je še zadnji človeški pari postalo jasno, da politika v tej državi še zmeraj ni nič drugega kot skrb za lastne službe in lastne riti. Da nam zaradi te skrbi predstoji "kadrovski cunami", so nas prepričevali eldeesovci, ki nikoli niso natančno pojasnili, zakaj naj bi bili ljudje v državni upravi nezamenljivi in kako usodno naj bi njihova zamenljivost vplivala na produktivne množice prebivalstva. Mar niso ravno te množice, ki so jim po tovarnah vladali eldeesovski hohštaplerji, dobro desetletje učili, da smo po novem tržnem redu vsi zamenljivi in nadomestljivi? Kaj je bilo bolj normalnega kot to, da so direktorji, ki so prišli reševat kako tovarno, ki jo je po njihovem odhodu tako ali tako pobralo, najprej sestavili svoje ekipe? Nesposobne smo nemudoma prepoznali po tem, da so iz svoje bližine odstranili vse sposobne. Kar vprašajte tamovce, kako so z izdatno državno pomočjo razsuli Tam: najprej so se znebili vseh, ki so kaj znali. Potem, ko se na tehnološki proces ni več nihče spoznal, je bil propad pripoznan za edino rešitev. Koliko specialnih znanj in veščin je ta država s takim kadrovanjem pognala v zrak? Koliko firm, v katerih so si ljudje, ki so danes socialni podpiranci, služili svoj vsakdanji kruh, je s takim vodenjem spravila na kant? O tem niso Drnovškovi demokrati nikoli govorili, ker niso nikoli radi govorili o tem, o čemer bi morali govoriti. Zato je njihov sedanji boj za državne uslužbence tako neprepričljiv. In celo tedaj, ko prepriča tiste, ki verjamemo, da zlo ni nič manjše, če ga pomnožimo, ostaja domet tega boja dvodelna družba: v enem, gospodarskem delu, politika prakticira menjave za vsako ceno, v drugem, državnem, pa ta ista politika ni pripravljena pristati na menjave za nobeno ceno. Tako se prepad med tistimi, ki nimajo zavarovanih poklicev in onimi, ki se jim zaradi zavarovanih položajev ni treba bati konkurence, samo še poglablja. Ampak brez panike: tudi pod Janševo vlado ne bo dosti drugače. Ko je njegov obrambni minister ugotovil, da na ministrstvu sedi 72 ljudi, ki nimajo kaj delati, je izrazil upanje, da bodo zanje našli kako delo v državi upravi. Za tiste, ki nimajo kaj delati, se v državni upravi vedno najde kako delo.