8. 1. 2006 | Mladina 1 |
Naposled mučenje
Vzhodnoevropska tranzicija je končana. kaj je iz vsega skupaj nastalo?
© Tomo Lavrič
Ko je že vse kazalo, da bo leto 2005 preprosto zdrsnilo v pozabo, se je vsaj na simbolni ravni vpisalo v kronologijo človeškega preživetja kot leto, ko se je končala vzhodnoevropska tranzicija. Kar po velikih družbenih spremembah ta konec nedvoumno zaokroža, je zgodba o tajnih mučenjih, ki jih uprizarja ameriška Cia na tajnih lokacijah v vzhodnoevropskih državah. Dejstvo, da so si vzhodnoevropska tla, po katerih sta že Hitler in Stalin preizkusila svoje najboljše mučilnice, za zunajsodne podvige nad ljudmi, osumljenimi terorizma, izbrali še Američani, ne govori samo o nezaslišani naravi ameriških zasliševanj, ampak tudi o mučni naravi vzhodnoevropske tranzicije. Mučenja domnevno nedolžnih se seveda lepo podajo k taki naravi. Tudi molk o mučenjih ji neznansko pristaja. In tudi velikanska politična skrb ob tem, da bi utegnil o čem takem, kot so tajne obdelave ljudi v tajnih zaporih, ki jih je vzpostavila osovražena diktatura, kdo spregovoriti na glas, ni navzkriž z njo. Poseben smisel za višje cilje, ki mesijansko navdahnjenim oblastem dopušča, da se požvižgajo na prisege in zakone, ki so jih same napisale, pa je tako ali tako nekaj, na čemer temelji tranzicijsko nelagodje, o katerem se danes malo govori in še manj razmišlja. Tranzicija je namreč končana. Zdaj se je pač treba sprijazniti s tem, kar je iz vsega skupaj nastalo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
