poltergajst / Marko Zorko: Džirlo vlada - maneken koji govori

Vaje v slogu

Heroično ...
"Takrat se spomni, bistri Kanal sv. Odorika, kar gorko ti srce naštrika, tujce, zemlje lačne utopi, na dno razpenjenih valov ..."

Hrepenenjsko ...
"Lepa Vida je ob morju stala, tam svoja je kamnita korita prala ..."

Ljudsko ...
"Prerivajo se kot svinje okrog korita."

In poetično ...
"Kakor hrepenenje skrito, pod oknom voda žubori v korito ..."

Praznovanje vojnih dogodkov iz Prve res naše vojne, ki nam je ni treba deliti z nikomer drugim, se je tako čudno zavleklo, da je zdaj že spet vse res. Trenutno smo na fronti, in to tako globoko, da tega sploh ne čutimo več, ker se zdi, da drugega sveta sploh ni. Na primer, boj za pravične meje se nadaljuje, na Kozjanskem imamo kmečke upore, v Postojni specialci zatrejo upor mednarodne tolpe mladoletnikov, grozi nam restavracija Pri monarhiji, predsednik države in predsednik vlade si izmenjujeta državne udare.

Tisto, kar pa vendarle opogumlja, je čudovita lahkotnost, s katero smo znali vojne strahote spreobrniti v en sam zabaviščni park, in nemara tistega, ki je v programu Trinajstletke, sploh ne rabimo več. Izumili smo namreč "vojni minimalizem", ki bi ga lahko katalogizirali kot umetniško instalacijo. Recimo, spopadi na južni meji obsegajo tale orožja: mešalec za beton, pomivalni stroj, nekaj alpskega mleka, tri korita za rože, dve ali tri late in na koncu še razpelo, ki pa so ga sosedje, ki imajo vendarle več spodobnosti in ne mešajo Boga, če sosedove kure po našem dvorišču brskajo, hvaležno vrnili. Od živega materiala pa smo zabeležili nekaj prijetno okajenih literatov na mejnem prehodu, eno zvinjeno roko in en padec v kloako. Kot popolno inovacijo - in zaradi tega bi moral dobiti Joras visoko državno odlikovanje - moremo šteti njegov prikaz, kako lahko z dvema rantama prekineš promet s kompletno EU in naprej Rusijo in Azijo in za to ne rabiš niti enega oklepnika. Tako rekoč - geopolitična lata, ki je za dve uri spremenila podobo Evrazije.

Tudi spopad v Postojni nas uči, kako nepotrebno je v teh časih težko orožje. Ko je protestnik napadel s plastenko za vodo, je bilo potrebnih 20 specialcev v neprebojnih jopičih in v čeladah, da so ukrotili ščepec mladoletnikov in mimogrede vzorčno pretepli še nekaj novinarjev, da bodo nemara končno razumeli, da je pač zmagala neka druga opcija. Zategadelj je bilo skoraj neokusno, kako nedeljeno so bili navdušeni nad delom policije bivši in sedanji policijski šefi, na čelu s Fat Slim Boyem, ki je povedal, da so se dali protestniki pretepsti samopromocijsko in še dobro, da jim niso zaračunali za PR.

Tudi državno udarništvo, ki se mu v zadnjih dneh posvečata oba predsednika, ni tako nevarno, kot se zdi. Tisto, kar predsednik vlade očita predsedniku države, je rešljivo že z navadnim koščkom mila. Vladnemu PR-u dajem na voljo geslo iz brigadirskih časov, ki se mu je reklo "gospodinjski pozdrav": "Radion - pere sam! Radion - pere sam! Bis, bis, bis!"

In kakor nebeška mana oziroma vladni junk mail je padla v poštne nabiralnike v teh dneh reklama o načrtih za prvo Trinajstletko. 26 milijard evrov - akcija! Tisti, ki smo iz onih časov, ko je komunistična zver otepala z repom, se spominjamo prvih poskusov zasebne trgovske iniciative. Pojavil se je Džirlo, "bosanac", nekakšen naslednik spretnih trgovcev iz Tisoč in ene noči, prvi trgovec po pošti. V nabiralnikih so se pojavili letaki, ki so ponujali najprej čaj za hujšanje, potem pa vse živo. Njegova reklamna kampanja je bila znamenita zaradi slogana, ki je mejil že na nadrealizem: "Postani Džirlo djevojka - maneken koji govori."

In ko zdaj poslušam govorjenja o prvi Trinajstletki, ko zagledam zloženke v nabiralniku, mi je tako, kot da imamo Džirlo vlado in prihodnost nam razlagajo govoreči manekeni. Na eni strani mi hoferji ponujajo poceni piskre in šparovci kilogram najcenejših hrenovk v Sloveniji - akcija!, na drugi pa dobim zastonj kompletno čudovito prihodnost, ko bomo vsa Slovenija ena sama srečna železniška postaja. In ne stane niti toliko kot kila banan, ki so tudi v akciji. In od manekenov res ne moreš pričakovati, da bi vedeli, kakšna bo naslednje leto davčna stopnja, kako se bodo otroci vpisovali v šolo ali kakšnega vraga si bomo nakopali na glavo s tistimi od mrtvih vstalimi nalepkami, ki jih bodo namesto na avte nalepili na naše hiše in stanovanja. Teh prvih trinajst let moramo nekako pretolči, potem pa se bomo valjali v energiji, zabaviščnih parkih in na prvem slovenskem jadranskem otoku in bomo živeli kot v Dubaju. Sicer pa na kratko in žalostno - to, da obljubljaš vse večjo porabo energije, govori o popolnem nerazumevanju tistega, čemur pravimo odgovorna prihodnost. Če ne razumejo tega, ne razumejo ničesar.

Spoštovani čitatelj - pravkar sem dobil magnetogram od neznanega pošiljatelja. Objavljamo brez popravkov.

Driiing!
- Tukaj Janez. Bi lahko govoril z Janezom?
- Ne morete, ker Janez pravkar govori z Janezom. Pokličem nazaj ...
Klik. Driiing!
- Sem že. Kdo je z nami?
- Janez.
- Ne, ne, tukaj Janez.
- Ne, ne, Janez tukaj.
- A res, kdaj sem pa prišel tja?
- Jaz sem Janez. Oba sva Janeza, to je narobe.
- Seveda je narobe! Ljudje se moramo navaditi na skromnost. Zakaj bi imeli še enega Janeza, če pa ga že imamo?
Klik ... Driiing...
- Tukaj Katja Ujčič. Ali bi se Janez lahko pogovarjal z Janezom?
- Zanimivo vprašanje! Za kateri kanal pa delate?
- Za vladni PR.
- A, gospa Pesekova. No, da, večkrat takole sam s sabo spregovorim pametno besedo, posebno takole proti večeru. Grem globoko vase, zadnjič me na primer tri dni ni bilo ven. Pes je bil že čisto nervozen in se ni premaknil od luknje, kjer sem zlezel noter.
- Janez Janša bi se rad pogovoril z vami.
- Janša, Janša ... A je to od deratizacije, sršene imam na podstrešju ...
- Predsednik vlade Janša bi rad govoril z vami.
- Predsednik vlade? Janša, tisti iz Grosupljega? Bejžte no, kdaj pa se mu je to primerilo? Dajte mi ga na telefon ...
- Zdravo, Janez tukaj. Ja ... Ah, pustiva to ... Rad bi vedel, kaj ti misliš o kralju?
- O tem sem že razmišljal, ja, ampak zakaj bi šli po dolgi poti? Ali ne bi mogel biti kar takoj papež?
- Mislim na Aleksandra.
- Hja, to sva pa zamudila za več kot dva tisoč let. Seveda, če bi se pravočasno rodil, bi zdaj govorili slovensko noter do Kašmirja.
- Mislim na prestolonaslednika Aleksandra, ki si mu zadnjič razkazal Brdo.
- A tisto da je bil prestolonaslednik? Jaz sem mislil, da je električar in sem mu pokazal, kje vse bi bile potrebne nove doze.
- Upam samo, da mu nisi obljubil gradu.
- To ne, ampak, ojej, dal sem mu ključe, da me ne bi vsako jutro budil. Se mi je zdelo čudno, da sta se mi tako zahvaljevala.
- OK, jaz bom pa dal tistemu Rodetovemu prjatlu, kaj boš pa zdaj?
- Jaz ti bom pa dvignil kmete na Kozjanskem.
- Jaz pa bom zgradil Gardaland pri Ptuju.
- Jaz pa bom poročil 30.000 istospolnih parov na hipodromu v Postojni.
- Janez, Janez ... Skrajni čas je, da postaneš predsednik vseh Slovencev.
- Prav. Pa začniva: Janez Janša, Slovenec pod zaporedno številko ena, to ne bo dovolj. Nezadostno, sedi! Starši naj pridejo v šolo!
Klik.