Kolumna / Marko Zorko: Odlično, Bajuk! Sedite!

"Domovina je zadihala v svobodi, kot še nikoli."
Josip Ribičič: Kralj Matjaž in gavrani (agitka za otroke, Ljudski oder, 1945)

"Še nikoli nismo bili tako svobodni."
Janša: Pozdrav osvoboditeljem (agitka za odrasle, Ljudski oder, 2006)

"Papež na Bavarskem, Janša v Izoli."
Naslov tedna

V veliko veselje in zadovoljstvo mi je, da lahko končno vzamem zunanjega ministra v bran. In sicer zaradi njegove izjave, da bi bil na Križnarjevem mestu vesel, če bi imel takega zunanjega ministra, kot je on sam. Zdaj imamo dokumentirano, da je z zunanjim ministrom vsaj eden zadovoljen. Pravzaprav dva, kajti tudi Sanader mora biti zadovoljen, da ima Slovenija takega zunanjega ministra. Zadovoljen sem tudi jaz, kajti odmevi, ki jih je sprožila ta izjava - od politikov do poslušalcev na Valu 202 - so pomenili pravo manifestacijo tistega, česar na slovenskem telesu tako zelo ne maram. Pošteni in skromni Slovenec ne prenese, da bi se kdo sam pohvalil. Slovenski tipus - nekje skromno v ozadju, mencajoč svojo čepico v roki, naj počaka, da ga nekdo pohvali, pa magari tisti, ki nima nobene reference, važno je, da je nekdo drug, ki ugotovi, ali si dober ali ne. In še takrat, ko koga pohvalimo, se ne reče, to si pa pametno naredil, ampak kvečjemu, saj niti nisi tako neumen. Vse zato, da se ne bi kdo prevzel in se dvignil nad brezoblično povprečje, ki nas dela enako neumne, in potem so lahko vsi pametni. Če bi bil na primer jaz politik, bi bil vesel, ko bi imel takega Zorka, ki bi mi povedal, kar je treba vedeti, pa nihče ne pove. Da sem pameten, pa imam potrdilo z najvišjega vrha za te reči - ko sem bil pred tridesetimi leti na Škofljici, mi je rekel dr. Jakopič, da sem tako pameten, da mi že kar škoduje.

Lep primer pravilne pohvale je bil zabeležen v sicer dvomljivem časopisu - čeprav ni nihče tega demantiral - zato bomo zapisali v pogojniku. Namreč, če bi bilo res, da je po oddaji Pod žarometom poslal Možina glavnemu gostu Bajuku sporočilo, da je bil odličen, je to vsaj vprašljivo, če že ne žaljivo. Namreč, kdo pa je direktor TVS, da ocenjuje finančnega ministra kot kakšnega šolarčka? Nezadostno, Možina! V kot!

Človek pa se lahko brez škode hvali takrat, ko se skrije za narod, pa čeprav je v tisti znameniti spalni srajci, ki mu jo je oblekel Cankar, ko ga je postavil na visok stolp in so samo suhcene noge gledale ven. Komaj je Janša s Triglava poslal nekaj spodbudnic, že se je izkrcal v Izoli na politični žurki in najprej do tal izničil vse, kar se je dogajalo "v dvanajstih letih na petdeset let podlage", očitki so že utrujeni in se slišijo kot ljudske litanije iz devetnajstega stoletja o "groznim Napojonu", potem pa je povzdignil svoj čas kot največji blagor, ki si ga lahko slovensko ljudstvo zamisli v svoji zgodovini. Velika izvotljena buča, notri pa gori sveča in pravijo, da je to tisti svetilnik, ki ga bo predstavljala Slovenija, ko bo velika. Presenetljiva je ta preprostost duha, ki prežema puhlice, kdo je ciljna publika krilatic, "ki bliskajo se v jasnem in votlo donijo", kot je zanosno zapel že naš veliki Koseski. Boste videli, ta nas še čaka, samo da ga Zver v roke dobi! Koseski kot prvi znanilec pravih domovinskih čustev, urejen družinski mož, finančni svitovalec, za razliko od Prešerna, ki je ... ah, kaj bi tisto, na čigavi njivi ni plevela?

In glej, zlomka - komaj je Janša izrekel tiste besede o političnem in varnostnem položaju slovenskega naroda v evropski in mednarodni skupnosti, ki je najbolj trden v vsej naši zgodovini, že se nam je zgodil naš 13. september - samo za dva dni smo zgrešili, pa bi se lahko šlepali na svetovno zgodovino. In se izkaže, da nam varnost zagotavljajo specialci v nekem močvirju ob Muri, to, kar bi znal na primer tudi kakšen afriški polkovnik. Po vojaško je tudi dišala zaprta seja o incidentu. In spet smo bili boljši od Hrvatov - oni so javnost samo aretirali in jo potem izpustili, mi smo jo zaprli.

V vojaško držo se je postavil tudi Joško, ki spet hodi po moško in je kot direktor javne televizije zagotovil, da bo v primeru Hotize televizija ravnala državotvorno. Se pravi, da bodo poročali državotvorni novinarji, za državotvorno televizijo, ki služi državi. Možina je tako samo uradno potrdil, kar so oponenti zakona o RTV vseskozi govorili in kar so razni Grimsi in ostala jezikad z nasmeški zavračali - da je po novem zakonu RTV državna televizija. Mešanje domovinskih in državotvornih čustev z novinarstvom je nedopustno, čeprav povsod in vsi to počnejo. Novinarska naloga je zbiranje informacij in predstavljanje stvari kot takih. Zato pravi novinar deli usodo Marxovega proletarca - novinar nima domovine. To, kar se od državotvornih novinarjev pričakuje in zavoljo česa postanejo potem spet "družbenopolitični delavci" in se jih meri po moralno-političnih kvalitetah, pa spada med propagando, ki je prav tako čislana zvrst, nima pa z novinarstvom nobene zveze. Nekaj teh znakov discipliniranja novinarstva je tudi v predlaganem statutu RTV, ki med standardi govori tudi "o izogibanju prikazovanja toalitarnih sistemov na dopadljiv način". Take vrste določbe so seveda značilne za totalitarne sisteme in o tem res ne gre govoriti na dopadljiv način.

V teh težkih dneh sta edini svetli točki predsednik države in Romi. Drnovšek je s svojo hudomušno stoičnostjo, da se bo zaradi pomanjkanja denarja odpeljal k španskemu kralju kar s svojim avtom - če še ima tisti 15 let stari cheerokee -, prijetno popestril sceno. Čeprav bi bilo nemara še lepše, ko bi se tja odpeljal s poštno kočijo, ki bi jo vleklo šest lipicancev, na kozlu pa bi sedela livrirana varnostnika in Vajgl z bridko gajžlo v roki. Na vrtu veleposlaništva v Madridu pa si postavi šotor, kot je naredil Gadafi v Beogradu, ki je imel zraven še konja in kamelo. In ko so ga novinarji vprašali, zakaj ima tam konja in kamelo, je odgovoril tako natančno, da ga moramo citirati še enkrat. "Zato," je počasi in preudarno govoril Gadafi, sede pred šotorom in z dvema do zob oboroženima pripadnicama garde na vsaki strani, "zato, da tudi tukaj opravljata naloge konja in kamele."

Romi iz Brezij pa so razburjeni, ker so baje nekega njihovega po krivem obdolžili. "Na krivico bomo odgovorili tudi s stavko, če bo treba," so rekli. To bo svetovni unikum. Romi stavkajo! In ker lahko stavkaš samo tako, da prekineš delo, bodo začeli delat, da bodo lahko stavkali. Končno!