poltergajst / Marko Zorko: Zaklinjevalci resnice

"Zatekla se je resnica. Ima črno ovratnico proti bolham, prisekan rep in levo uho nekoliko povešeno. Pustiti obvestilo pri vratarju."

"Ne sprašuj se, kako naj razumeš sliko, vprašaj se, kako naj slika razume tebe."
(JFK o edini resnici v umetnosti)

"Če nista vsaj dve resnici, ni nobene."
(Irma Zanoškar, kartonažna šivilja)

Začel se je lov na lisico resnico! Ne vem sicer natanko, kdo je dal znak za pogon, ampak zagnali pa so se vsi s tako ihto, da bi resnici prav gotovo jezik visel iz ust, ako bi ga imela. In ako bi sploh bila, ona, ena, edina, nedosežna!

O eni resnici govorijo bivši marksisti, o eni resnici govori škofovska konferenca, o njej pojejo v božičnih poslanicah, kajti "Kristus je človeško uboge ljudi obogatil z milostjo in spoznanjem resnice". In ne nazadnje, tudi papež je ponovno poudaril, da je treba širiti resnico o Bogu, ki je ena. In tako dalje, do zadnjega vaškega duhovnika, ki je prvi.

Podoba promotorjev ene resnice mi je znana. To je zgodba o Ijonovem dedu Jeremiji, ki se je zazidal v klet, v katero je zavlekel staro železniško tračnico in kup kladiv. In iz kleti se je slišalo kovanje in razbijanje in tako je do konca življenja tolkel po traverzi, kajti niti za trenutek ga ni zapustila misel, da napada bistvo eksistence, da brez omahovanja, dvomov in milosti neprenehoma bije po materiji, kajti hotel jo je pripeljati o konca in izbiti iz nje ultimativno bistvo, jo premagati. In prav lahko si predstavljam iskalce resnice, kako si jo zavlečejo v klet, pet metrov dolgo in še neobdelano, in udrihajo po njej, dokler ne izbijejo njene enosti in edinosti in jo postavijo na ogled. Potem si umijejo roke in sedejo k južini.

Da se vera dvigne v imenu ene resnice, je za razumeti. Resnica je bila od vekomaj ena in je bila pri Bogu. Potem se je raztepla po svetu in začela zganjati svoje nemarnosti - ne bi o tem, preveč boli. Če se spomnimo samo na Voltaira in Shawa in ... Svetlano Makarovič.

Ko pa o tem govorita predsednik vlade in predsednik parlamenta, je pa treba premisliti. Kajti zdi se, da je bistvo parlamentarne demokracije ravno v tem, da je ena resnica kar naprej na "preiskovalni svobodi". Pravim, če že je demokracija, po pravico pa povem, da na to ne dam kaj dosti. V demokraciji na koncu vlada ljudstvo, se pravi ulica.

Cukjati je v vznesenosti pridelal sam ekstrakt resnice - od poslancev in novinarjev pričakuje, da bodo povedali ali napisali resnico, kakršno vidijo v svoji iskreni resnicoljubnosti. Potrdila se bodo dobila ob dveh porokih in pod prisego, če se spomnimo na zgodbico predvojnega sodnika Lubeja, kako je k njemu prišel neki človek in zahteval potrdilo, da je resnicoljuben. Resnica dobi v politiki avreolo pobožnosti. Ko govori Janša o eni resnici, govori, kot da bi stresal Stresa iz rokava, samo da tista resnica ni pri Bogu, ampak pri njem. Pa še on je zgolj govorec ljudstva, ki je bilo kontaminirano in mu tega ni nihče povedal, ker ni bilo Havla. Zdaj bom pa jaz vaš Havel, je rekel Janša, kot v tisti zgodbici o slončku, ki je po nesreči pohodil ptičko v travi, potem pa je zagledal v bližini sirote mladičke v gnezdu, ki so žalostno čivkali, in je rekel, zdaj bom pa jaz vaša mama in je sedel na gnezdo.

(Mimogrede, vdor božjega v politiki ni tako osamljen pojav. Bivši premier Blair je priznal, da je spraševal Boga, ali naj pošlje vojake v Irak. Ne vemo, kaj je odgovoril Bog, zdi pa se, da je šlo za deal - angleški vojaki so v Iraku, Blair pa je po odpustu iz politike dal dušo v korist katoliške cerkve. Edino, kar vemo zanesljivo, je to, da je smrt v Iraku edina resnica.)

Kar se tiče edinih resnic, mi je najljubša tista, ki jo je izrekel aforist - mislim, da Jerzy Lec: "In vendar je edina resnica ta, da se v najgloblji notranjščini človeka skriva drek!" Zanimivo, da je na isto pot k poslednji resnici poslal človeka tudi Cankar. Ko je pristopila bridka smrt k človekovi postelji, mu je povedala edino resnico o življenju: "Napolnil si vsak dan svoje telo in vsak dan si ga izpraznil. To je bilo življenje!" Iz sodobnega ustvarjanja pa se spomnimo na Blaža Ogorevca in njegovo predavanje o bistvu sveta, ko je prikazoval preseke žuželk (daleč pred Hirstom!) z eno samo definicijo: "Prvo, kar vidimo, je prebavni trakt, ki se začne z vhodno odprtino in se konča z izhodno odprtino." Torej, rojstvo kot vhod, smrt kot izhod, vmes pa prebavljamo.

Če se zdijo opisi teh svetih reči vulgarni ali vsaj trivialni, je treba z globoko žalostjo potrditi - tudi meni je žal, da je tako. In prepričanje, da je resnica ena sama, nas vodi naravnost tja, od koder poskušajo iskatelji tako brezupno pobegniti in kamor nas neusmiljeno vodi Lec-Cankar-Ogorevčev paradoks. Kajti če bi bila resnica ena sama, bi lahko v tistem trenutku, ko bi bila znana, obstalo kompletno duhovno življenje, kdor sprejme eno resnico, se ne more pogovarjati o ničemer več, to je šola mrtvega razmišljanja. In na svetu bi samo še jedli, seksali, srali in srečni bili. Hči, ki je bila prisotna ob tem mojem nesramnem izbruhu, je dodala ... "in pomivali posodo". Kajti tudi to je ena izmed edinih resnic - za zadnjim človekom na svetu bo ostala njegova nepomita posoda.

O takih grdih rečeh sveti in posvetni možje ob praznikih ne govorijo. Dal sem nekaj blagozvočnosti, ki smo jih slišali, na kup in je prišlo nekako takole: "... Božji sin, ki je šel mimo diamantov in marmornatih palač, kajti ob sebi je hotel imeti dva uboga člana družine ... spomnimo se revnih s skromnim darilom, skromno pozornostjo in toplo besedo, tistih, ki trpijo zaradi revščine in nasilja, namenimo jim vsaj drobno misel, spomnimo na tiste osamljene, mogoče le nekaj metrov od nas ..." Mogoče celo mi sami!

In nisem vedel, ali je to rekel papež, škofovska konferenca, predsednik vlade ali mis Slovenije. Ali vsi hkrati. Štiriuenem.

Če odštejemo mis Slovenije - z leporečjem so nam že od nekdaj hoteli zlesti pod odejo, z eno resnico so segli še po naših glavah. Kakor se mi za pod odejo ne zdijo preveč vabljivi, bogme, raje pod odejo, samo v glavo nikar!