Balinar Robespierre se veselo reži v svojem grobu

Jaša L. Zlobec | Mladina 48 | 3. 12. 2001

Vsaka oblast dobro ve, da jo državljani goljufajo na vsakem koraku. Zato ima trdno v svoji jekleni pesti vrsto represivnih institucij, od policajev do sodišč in ne nazadnje tudi vojsko. Kadar se mirna gladina državnega jezera pretirano razburka, takrat na ulice prihrumijo tanki. Če že ne zmerom tanki, pa vsaj španski jezdeci, plastični naboji, pendreki in solzilec. Večina državljanov izredne razmere sprejme vdano, pogosto celo s hvaležnostjo. Bolje red s pomočjo tankov in nacionalne garde, kot pa kaos in razpad sistema.
Prosto po Konfuciju

Gremo ad rem. In malček tudi ad personam. Ko je ameriški predsednik Bush izrekel znamenite boljševiške besede: "Kdor ni z nami, je proti nam", je bilo jasno, da gre samo za prvi korak. In res ni bilo treba dolgo čakati. Ameriška izvršna oblast se je z vsemi sodnimi sredstvi, ki jih ima na razpolago, po legalnih in manj legalnih poteh lotila obračuna z domnevnimi teroristi in njihovimi pajdaši. Različni pogledi na pravno državo in njeno samoomejitev med ZDA in Evropo si prihajajo vse bolj navzkriž. Trenutni temeljni kamen razdora je ustanovitev izrednih sodišč v ZDA. Precedenčni primer se je že zgodil. 21. novembra so ameriški diplomati s podporo ameriškega policista prišli v Madrid, da bi od španskih sodnikov dobili v roke člane celice Al-Kaida, ki jih je bila prijela španska policija. Američani so odšli praznih rok, ker španska justica ni dovolila, da bi osumljencem sodili na izrednih sodiščih.

13. novembra je predsednik Bush tudi uradno prevzel vsa pooblastila vrhovnega vojaškega poveljnika ZDA. Njegov prvi ukaz je bil, da morajo vsi posamezniki, ki so obtoženi terorizma in niso državljani ZDA, spravljeni pod ključem in sojeni po zakonih, kakor jih bodo raztolmačila "vojaška sodišča". Ukaz, objavljen v federalnem registru, daje obrambnemu ministru vsa pooblastila, da lahko zapre in obsodi vsakega sedanjega ali nekdanjega člana Al-Kaide, pa tudi vsakega posameznika, ki je izpeljal, skušal izpeljati ali pripravljal dejanja `mednarodnega terorizma` proti ZDA. Enako velja tudi za vse tiste, ki so `zavestno dajali zatočišče` osebam iz prvih dveh skupin.

To ne pomeni samo, da imajo ameriški vojaki v Afganistanu popolnoma proste roke pri prijetju in sojenju talibanov in njihovih pajdašev. Enako velja tudi za teroriste, prijete v drugih državah, v zvezi z dejanji, povezanimi z atentati proti ZDA, z dejanji proti ameriškim oboroženim silam ali proti ameriškim gospodarskim interesom. Ja, prav ste prebrali: škodovanje ameriškim gospodarskim interesom je via facti teroristično početje.

Na začetku omenjeni osumljenci v španskem zaporu so za zdaj na varnem. To pa seveda ne velja za osumljene tuje državljane v ZDA. Pa čeprav prihajajo iz sicer privilegirane Evropske unije. Francoskega državljana Zacariasa Moussaouija so aretirali 15. avgusta v Minnesoti. Osumljen je, da je sodeloval s skupino atentatorjev 11. septembra. Najverjetneje se bo znašel v New Yorku na sodišču obrambnega ministrstva ZDA. Posebej je treba poudariti, da takšnega ali podobnega sodišča Amerika po drugi svetovni vojni nikoli ni imela. Sodišče obrambnega ministra samo pelje celotni postopek: preiskavo, obtožbo, obrambo in sodbo, pri čemer je kazen lahko dosmrtna ječa in usmrtitev. Obtožencu lahko sodišče zavrne dostop do dela njegovega dosjeja, prav tako si ne more sam izbrati zagovornika. Sodniki sodbo razglasijo z dvetretjinsko večino navzočih namesto s sicer uveljavljeno soglasno sodbo dvanajstčlanske porote.

Kljub vsemu pa ameriška javnost ni v celoti zaploskala svojemu modremu vodstvu. Zakaj bi morali biti tuji državljani na ameriškem ozemlju brez temeljnih človekovih pravic samo zato, ker so osumljeni terorizma in ker niso Američani. Najbolj na udaru so seveda tujci z Bližnjega Vzhoda in iz južne Azije. Pravosodni minister John Ashcroft je zahteval od lokalnih policij, naj privedejo na informativne pogovore pet tisoč tujcev, ki so v zadnjih dveh letih legalno prišli v ZDA. Zagovorniki pravne države so povzdignili svoj glas nad aretacijo približno 1.200 tujcev, ki dokazano niso imeli nič z atentati 11. septembra, pa so jih vseeno zaprli in pogosto poslali pred sodnike, ne da bi sploh vedeli, česa so obtoženi.

Vrnimo se k Al-Kaidi. Kakorkoli se bo sveta vojna končala, bo do ZDA imele kopico ujetih talibanov. Ne bi bilo prav, ko bi stopili na sveto ameriško zemljo. Najprej se je razmišljalo o tem, da bi nebodijihtreba strpali v vojaška oporišča, kot je Guantanamo na Kubi. Ampak to je preblizu. Pred tednom dni se je odločitev predsednika Busha nagibala k otoku Guam. Guverner tega ameriškega pacifiškega ozemlja Carl Guiterrez se je že obrnil na otočane, naj sprejmejo afganistanske ujetnike iz Al-Kaide. Prebivalci niso bili posebej navdušeni, saj talibani ne bi bili posebna turistična atrakcija. Turizem pa je na Guamu poleg servisiranja ameriških vojakov edina gospodarska panoga. Takole je spregovoril guverner: "Če si iskreno želimo, da bi ameriška vojska ostala pomembna prvina našega gospodarstva in naše skupnosti, moramo ostati partnerji v dobrih in težkih časih. To je globalni sporazum, ne pa sporazum a la carte."

Sicer pa 150.000 domačinov na dobrih 500 kvadratnih kilometrih otoka Guam nihče ne bo povprašal po njihovem mnenju.