Kultura / Blažena poljska, mlada nevesta nove evrope

Poljaki ne bomo gradili Evrope Sodome in Gomore! Evropska unija je organizacija, primerljiva z nacističnim in sovjetskim režimom! Če Španija, Portugalska in Irska, katoliške dežele, niso mogle obvarovati svojih vrednot, kako bo to uspelo nam?
Poljski demonstranti, nasprotniki gnile Evrope dan pred širitvijo Evropske unije.

Kaj bi se človek delal finega, zakaj bi okolišil, če pa so stvari jasne in razvidne. Medtem ko smo Slovenci z devetdesetimi odstotki na referendumu potrdili evropsko pot kot edino možno, pa imajo bratje Poljaki seveda neprimerno večje ambicije. Njihova zgodovina, njihova velikost, njihova geostrateška lega, bratovanje z novim in edinim Velikim bratom, vse to iz Poljske dela zanimivo ambiciozno države na robu srednje Evrope. Skoraj 40 milijonov, to niso mačje solze.

Kot vsi dobro vemo, večja ko je država, bolj je ponosna nase in seveda tudi na svojo slavno preteklost. Ampak gremo kar ad rem. Poljska dieta, spodnji dom poljskega parlamenta, je v petek 11. aprila izglasovala deklaracijo, ki poudarja prioriteto poljskih zakonov pred zakoni Evropske unije, kar se tiče vprašanj moralnega značaja. Besedilo, ki ga je podprlo 374 poslancev, 25 pa jih je bilo proti, natančno določa, "da poljska zakonodaja na področjih moralnega reda, ki urejuje družbeno življenje, dostojanstvo družine, poroke in vzgoje, kakor tudi zaščito življenja, ne more biti omejena z mednarodnimi navodili".

In smo že tam, kjer ni muh, oziroma tam, kamor bi nam tudi vsem ljubi nadškof Rode rad popeljal Slovenijo in njeno občestvo.

Pa se vrnimo k Poljski. Omenjeno glasovanje je torej potekalo pičlih pet dni pred dokončnim vstopom deseterice kandidatk 16. aprila v Atenah in nekaj mesecev pred ratifikacijskim referendumom, na katerem se bodo Poljaki odločili meseca junija. V Bruslju so evrokrati zastrigli z ušesi. Poljski predstavniki v Bruslju so nemudoma pohiteli in razložili, da deklaracija ni v neposrednem nasprotju s prvenstvom komunitarnega prava nad nacionalnimi zakoni, kajti navedena področja sodijo v okvir subsidiarnosti, kar pomeni, da so domena držav, ne pa Evropske unije. Če pa nekatera teh področij posredno sodijo pod jurisdikcijo komunotarne odločitve, bo moralo sodbo izreči Evropsko sodišče.

Prvenstvo komunitarnega prava nad nacionalnim pravosodjem je leta 1964 potrdilo Evropsko sodišče, kjer je bilo v razsodbi jasno poudarjeno, da se sodba Evropskega sodišča neposredno izvaja v vseh državah članicah. In tu gre za ključno odločitev. Če bi namreč lahko vsaka država članica EU po mili volji unilateralno izničila in izbrisala učinke Evropskega sodišča z zakonodajalnim aktom države, "bi se postavil vprašaj pravne osnove same evropske skupnosti". Stvar je več kot jasna. Če bi se vsaka država kot pijanec plota oklepala nacionalne jurisdikcije, Evropske unije preprosto ne bi bilo. Razpadla bi na prafaktorje.

To vprašanje je pred mesecem dni znotraj priprave na Konvencijo sprožilo živahno diskusijo. Predsedstvo Konvencije je predlagalo besedilo, v katerem naj bi pisalo: "Ustava in pravo, ki so ga sprejele ustanove Evropske unije pri izvajanju kompetenc, ki so ji dodeljene, imajo s tem prvenstvo nad pravom držav članic." Britanski predstavnim Peter Hain se je uprl tej razlagi, ki naj bi zlorabila in poenostavila pogodbo. Nekdanji belgijski premier in podpredsednik Konvencije Jean-Luc Dehaene je Britancu odločno repliciral: "Problem je v tem, da se bojite jasno povedati svojim sodržavljanom, kaj pokriva Evropska unija." Glede tega samo še minorna pripomba. Ko slovenski predstavniki v Giscardovi Konvenciji vsi po vrsti tarnajo in terjajo, naj se iz Konvencije izpusti beseda "federalno", kajti Slovenci smo dolga desetletja trpeli pod jarmom jugoslovanske federacije, tako da nam že ob omembi te mrzke besede kapljice mrzlega potu spolzi po hrbtu nizdol. Sancta Simplicitas! Ej, kje je Freudov kavč!

Pa se raje vrnimo k začetku, k bratom Poljakom. Kot že rečeno, poljska Rimokatoliška Cerkev vse bolj sumničavo gleda na laično Evropo. Zadeva je še hujša, kajti Poljska je vse bolj osamljena v svoji verski gorečnosti. Sto dni, vse do usodnega 16. aprila, je goreča skupina ultraških katolikov iz "poljskega lobija proti integraciji v Evropo" demonstrirala iz dneva v dan. Mahali so z zastavami in transparenti in goreče molili. Naslednji in odločilni dan je bil pred Poljsko. Premier Leszek Miller bi moral podpisati poljsko priključitev Evropski uniji. Nič ni pomagalo, hudičevo seme je bilo očitno zmagovito. "To je pogodba s Satanom," so tarnali verniki pred spomenikom kardinala Wyszynskega. Je pa vsekakor treba priznati, da ultrakatoliki niso niti najmanj skrivali svojega prepričanja. Tudi znameniti integristični Radio Maryja, ki ga posluša približno dva do štiri milijone Poljakov, ni mogel prepričati svojega ljudstva. V prvih vrstah je bila tudi Zveza družin. Seveda katoliških družin. Tudi zaman. Posvetni svet sicer ni svet, je pa zato toliko bolj vabljiv.

Jezljivost nad posvetnostjo Evrope nima meje. Celo papež, eden najbolj priljubljenih in globoko spoštovanih ljudi na Zemlji, po vsem sodeč sodi med brezbožnike. Se pravi, da sem končno tudi sam v dobri družbi. Papež je kriv, čeprav Poljak, se je nedvoumno opredelil za vstop Poljske v Evropsko unijo. Nič mu ni pomagalo, ne da je Poljak, in ne da je papež. Med gorečimi razočaranimi verniki je bilo slišati razlago, "kako ni prvikrat v zgodovini, da Vatikan igra proti poljskim interesom. Z rokami in nogami je privezan na Nemčijo, ki ga financira." Govor oporečnikov je takšen, kot je bil vedno v zgodovini: odkrito protisemitski, radikalno ksenofoben, obseden od prostozidarjev, sovražen do možnosti prekinitve nosečnosti in do evtanazije, da istospolnih porok sploh ne omenjamo.

Poljaki bodo šli na referendum za Evropsko unijo 8. junija. Raziskave javnega mnenja napovedujejo udobno večino volilcev, ki bodo ob ZA Evropo. Vendar samo pod pogojem, da bo vsaj polovica polnoletnih Poljakov prišla na volišča. Sicer pa ima zadnjo besedo parlament, ki bo moral z dvema tretjinama izglasovati vstop v Evropsko unijo. Kar ne bo težko. Živjo, Poljska!