transnacional / Vlasta Jalušič: Jaz sem jaz. Jaz nisem 68 (D. Cohn-Bendit)

Približno tako se je začenjal tipični tekst, ki je prejšnji teden v Nemčiji komentiral usmerjanje in odločitev Zelene stranke v Rostocku o sprejetju ali zavrnitvi udeležbe nemških enot v operacijah antiteroristične koalicije. Rezultat je bil pričakovan. Celotna debata v nemških medijih je kazala shizofreno situacijo države, ki v svoj politični spekter še vedno ne more sprejeti tradicije oziroma oseb-kov, ki spominjajo na leto 1968 - ne glede na to, kako se njeni nasledniki opredeljujejo danes. Die Zeit je bil poln razprave o notranjem ministru Schillyu (nekdanji zeleni), ki je bil odvetnik Ulrike Meinhoff in je gradil obrambni žargon v smislu političnega procesa. Ostali časopisi so bili polni kritike hipokrizije stranke, ki je stavila na pacifizem, a se je sprijaznila z vladno pozicijo in se zdaj izneverja svojim načelom. Spet tretji so na dan potegnili navezo med revoltniki iz '68 in terorizmom ter s tem dokazovali, kako tovrstna hipokritična zelena politika ni nič čudnega, saj so v njej "tovrstni" ljudje. Namišljeni pacifisti, ki so "v resnici" bivši teroristi. Hkrati so med samimi zelenimi nekateri izmed fundijev vodstvo obdolžili vojnega zločinstva...

Isti dan, ko bi se naj popoldne zgodila odločitev v Rostocku, je dopoldne Daniel Cohn-Bendit, nemško-francoska revolucionarna ikona, znan kot "rdeči Danny" iz leta 1968, trenutno poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu, v bremenski mestni hiši prejemal nagrado Hannah Arendt za politično mišljenje. Nagrada je ponavadi dvojna; združuje "teorijo" s "prakso", oziroma poskuša oboje povzeti v samem pojmu "politično mišljenje". Poleg Cohn-Bendita jo je letos prejel politični filozof Ernst Vollrath, sicer označen kot žlahtni konzervativec, a hkrati najprodornejši analitik političnega po H. Arendt v nemško govorečem prostoru po drugi svetovni vojni. Nagrado podeljuje nemško-mednarodna žirija, katere članica sem od leta 1999. Od dosedanjih nagrajencev naj navedem Agnes Heller, Francoisa Fureta, Antje Vollmer, Clauda Leforta, Jeleno Bonner, Massima Cacciara. Sama sem lani nominirala Marka Breclja, ki že nekaj let promovira načelo "osvobojenih ozemelj" in aktivizma, ki ima v sebi veliko arendtovskega duha (Marko je ob tej priliki končno ustvaril primerno kratko avtobiografijo). Predlog je bil dobrodošel, z odobravanjem obravnavan, a Markova osvobojena ozemlja žal do Bremna na sežejo, tako da ga je "premagala" Jelena Bonner.

Na podelitvi je prišlo do dveh incidentov. Prvega so povzročili pacifisti, ki so protestirali (izbira žirije se je zgodila dolgo pred 11. septembrom). Drugega pa novi bremenski župan. Po odobravajočem nagovoru filozofu Vollrathu se je začudil, ker je nagrado H. Arendt za politično mišljenje dobil Cohn-Bendit, dedič revolucije 68, pravzaprav totalitarnega gibanja, ki je po logiki stvari same rezultiralo v terorizem. Česar menda gospa Arendt, ki se je borila zoper totalitarizem, prav gotovo ne bi podprla. Nagovor je jasno kazal logiko trenutnega posploševanja o "naravi terorizma", ki poskuša vsako nedobrodošlo politično prizadevanje, še posebej levo, avtomatično pomešati z nasiljem in ga tako delegitimirati. A tu je gospod udaril mimo. Ko se je Danny kot nagrajenec pojavil za govorniškim odrom, je z besedami "saj sem vedel, da to moram vzeti s seboj" iz žepa ročno potegnil star list papirja in pričel brati: "Ljubi Danny, tvoje prizadevanje in dejavnost v študentskem gibanju sta dragocena in ju močno podpiram. Če bi kadarkoli zašel v težave, ali potreboval finančno podporo, potem veš, kje me lahko najdeš. Hannah". "Ta zadnji del sicer prihaja nekaj desetletij pozneje, a vendarle", je dodal Cohn-Bendit, ki je bil eden izmed redkih levičarjev, ki se je zavedal nevarnosti "levega" totalitarizma...

Situacijska komika vsebuje globji paradoks. Hannah je Cohn-Bendita dobro poznala, saj je bila dolgoletna prijateljica njegovih staršev. Čeprav je nasprotovala nasilju leta 1968, je sam študentski revolt vendarle podpirala. Pomenil je obnovo političnega, ki je po njenem jasno pokazala najmanj dvoje: prvič, da "oblasti" ni mogoče "prevzeti", niti je nasilno ustvariti, temveč se lahko obnovi ali na novo ustvari šele kot posledica notranjega razkroja državne oblasti in obnove javnosti. Drugič, da marksistični inventar, ki se opira na poveličevanje dela in rušenje oblasti, (kljub temu, da je bil edino (praktično) mišljenje, ki je dajalo zeleno luč aktivizmu), ne more služiti kot oprijemalna ograja političnega mišljenja. Kot zadnji vzdih tradicije politične filozofije ga bolj skrbi lastna konsistenca kot pa učinki, zato se vedno konča v podobi "angažiranega filozofa".

Generacija '68 je pognala študentski revolt, v katerem je hotela ponovno prevprašati preteklost svojih staršev in države. Ustvarila je temeljni razcep poatomske dobe: tako pacifiste kot protagoniste Frakcije Rdeče armade. V Nemčiji se je njeno obdobje zaključilo ne eni strani z Berufsverboti, dolgoletnimi ječami in samomori bivših militantov, kakor so se imenovali. Hkrati se je osovražena "oblast" prelevila v socialno državo, uspela integrirati številne imigrante ter ohraniti kritično levico, ki je bila sposobna bojevati se za konkretne ukrepe na področjih, ki zadevajo ekologijo, položaj žensk, socialne pravice itd... Nemško mirovno gibanje je predstavljalo enega najmočnejših mirovnih gibanj v na svetu. A se je spet, vztrajajoč pri določenem fundamentalizmu, razbilo ob težki preizkušnji vojne v Bosni in Hercegovini, kjer je - skupaj z mednarodno politiko - doživelo dobsedno humanitarno smrt. Čeprav je na videz "ohranilo obraz", pa sta zavzemanje za "neintervenco" in embargo na izvoz orožja v BiH povzročila množične poboje in smrt številnih ljudi, ki so jih pacifisti pravzaprav hoteli zavarovati. Spet paradoks: protagonist te politike je bil stari G. Busch. Geslo "nikdar več vojna" je v Bosni povzročilo še hujšo vojno. Očitno je postalo, da se o nasilju in nenasilju ne da misliti znotraj fundamentalističnih matric.

A glej ga šmenta... Cohn-Bendit je na podelitvi nastopil z argumentom, da gre pri Afganistanu za podobno zgodbo kot pri Bosni ali Kosovu. In podprl afganistansko intervencijo (ne glede na njen povod, kot je dejal off the record). Ko sem mu ugovarjala, da tu ne more biti preproste paralele, da ponavlja fundamentalistično matrico, je odgovoril z vprašanjem: Kaj pa, če bo afganistanska vojna z oktroirano konstitucijo vendarle rezultirala v drugačen razplet kot kritiki vojne proti terorju pričakujete?