transnacional / Uršula Cetinski: Iz dežele zamolčane preteklosti

Med zanimivejšimi mislimi, ki smo jih bili pred kratkim deležni na predavanju avstralskega pisatelja Raimonda Corteseja, je bila ta, da je Avstralija celina, kjer se prebivalci soočajo z vprašanji svoje identitete. Večina jih je iz različnih evropskih in azijskih držav pribežala zaradi slabih izkušenj v krajih, kjer so se rodili in postali očividci vojn, spopadov, umorov, žrtve mučenja ali socialne stiske, kar so travmatični dogodki, na katere bi v novi domovini radi čim prej pozabili. Zato prve generacije emigrantov molčijo o svoji preteklosti in se brigajo predvsem za to, kako čim manj problematično in čim lagodneje ustvariti novo življenje, potomce, predvsem drugo in tretjo generacijo, pa že zanima, od kod so njihovi starši. Vendar jim kulturnega stika z domovino staršev in starih staršev po obdobju potlačitve slabih življenjskih izkušenj njihovih prednikov nikoli več ne uspe ne vem kako pristno vzpostaviti. Zato je Avstralija po svoje tudi celina zamolčanih identitet.

Na vrhu lestvice priljubljenosti je v Avstraliji predvsem šport, hkrati pa ima ta celina tudi svojo kulturo, ki je z evropsko popolnoma neprimerljiva. Med najprodornejšimi umetnostnimi zvrstmi so film, literatura, glasba in likovna umetnost, predvsem fotografija. Gledališka scena je bolj ali manj konservativna, dediščina kolonialne kulture, se pravi "kopiranja" uspešnic z londonskih odrov. Kljub temu v zadnjih desetletjih tudi v Avstraliji nastaja dokaj zanimiva "neodvisna teatrska scena". Plesna scena je najmočnejša v Sydneyju, med največje plesne zvezde pa spadata Meryl Tankard, ki je začela kot koreografinja in plesalka pri Avstralskem baletu in se je šolala v Evropi pri Pini Bausch, ter aboridžinska skupina Bangarra Dance Theatre, za katero glamurozne predstave koreografira Stephen Page.

Neodvisna teatrska scena se je skoncentrirala predvsem v Melbournu, kamor se je preselila večina "neodvisnih" umetnikov, ker je to edino avstralsko mesto, ki za kulturo sploh prispeva omembe vredne dotacije. Tako avstralski "neodvisniki" za produkcijo svoje kulture lahko zaprosijo za subvencije pri mestu Melbourne, državi Viktoriji in na federalni ravni, kjer te reči ureja Avstralski svet. Ta pa za avstralsko kulturo v celoti (razen filma) na leto nameni borih štirideset milijonov evrov, kolikor vsako leto porabi eno samo malo razkošnejše nemško gledališče. Zato je za umetnike pomembno tudi to, da v Melbournu živi večina avstralskih mecenov, bogatinov, ki se zaradi davčnih olajšav odločajo za naložbe v umetnost. Najraje kar v likovno umetnost in oblikovanje zasebnih zbirk, so pa tudi zelo pomemben vir sredstev za turneje avstralskih gledaliških skupin po Evropi. Gostovanja po Evropi so cilj vsakega resnega avstralskega teatra, saj si je s tem mogoče nabrati precej točk, ki post festum omogočajo višje subvencije. Avstralski "neodvisni" teatri lahko za neprogramske stroške, se pravi za stroške obratovanja skupine, ki niso povezani s posameznimi predstavami, zaprosijo šele po dvanajstih letih obstoja, njihovi slovenski kolegi pa to na primer lahko storijo po treh letih delovanja. Zato si eksistenco zagotavljajo predvsem z drugimi posli, kot so delo na televiziji in pri filmu ali pa ukvarjanje s čisto neumetniškimi dejavnostmi.

Avstralska kulturna politika se očitno izvaja pod motom "kdor potrebuje kulturo, naj tudi plača zanjo", kar je za Evropo popolnoma nepredstavljivo. Etablirana gledališča, kot sta na primer Melbourne Theatre Company in Sydney Theatre Company, si morajo kar osemdeset odstotkov sredstev zagotoviti iz dobička od prodaje vstopnic, to pomeni, da ne gre drugače, kot da producirajo skrajno komercialen in občinstvu všečen program. Tudi "neodvisni" teatri morajo v proračun vključiti najmanj štirideset odstotkov dobička od prodaje vstopnic, da so sploh upravičeni do subvencij iz javnih virov.

Za slovensko in evropsko kulturno sceno je trenutno popolnoma nepredstavljivo, da bi bili tako zelo ali sploh odvisni od obiska predstav in drugih malo zahtevnejših kulturnih prireditev. V Sloveniji, kjer so se kulturne potrebe ljudstva v zadnjih desetih letih - pod vplivom splošnega "podebiljanja" ljudi, ki ga izvajajo mediji, in razcveta družbe konzuma - korenito spremenile, je postal obisk nekomercialnih prireditev za producente prava nočna mora. Marsikateri slovenski prireditelj kulturnih dogodkov (o tem prav zdaj sanjajo celo nekateri javni zavodi) zagato rešuje kar z brezplačnimi vstopnicami, kar bo, če se bo trend nadaljeval, postopno privedlo do popolnega razvrednotenja umetnosti, še posebno sodobnih umetniških praks.

In če se vprašamo, kako avstralskim "neodvisnim" umetnikom uspe na nekomercialne predstave, ki so tam skoraj brez tradicije, privabiti toliko ljudi, ugotovimo, da uporabljajo kar posrečen model. Etablirana gledališča najboljše predstave, ki nastajajo na tamkajšnji "neodvisni" sceni, vključijo kar v svoj abonma. S tem zvečajo obisk teh predstav in jim omogočijo daljše življenje, po drugi plati pa v svojo hišo privabijo novo, predvsem mlado ciljno publiko, ki tja sicer nikoli ne bi zašla. Ena od strategij slovenske kulturne politike je bojda tudi "odpiranje" institucij za umetniške dosežke "neodvisne" scene, a doslej še ni postregla z vidnimi rezultati. Vodstva slovenskih gledališč, se pravi javnih zavodov, so redek gost na slovenski "neodvisni" teatrski sceni in jo zato verjetno precej slabo poznajo. Ni mi znan niti en sam primer, da bi kdo iz kakšne kleti, galerije ali s kateregakoli drugega odra, kjer nastaja "neodvisna" produkcija, v svoj teater povabil kakšno "off" predstavo in jo vključil v program ter tako ubil več muh na en mah. Izognil bi se produkcijskim stroškom, saj je predstava že končana, dobil preverjeno dobro predstavo, hkrati pa koristno pomladil in osvežil svoj siceršnji program. Vendar je med slovenskimi gledališčniki toliko debelih zidov in nerazumevanja ter vsesplošne kratkovidnosti in neumnosti, da je kaj takšnega za zdaj čisto nepredstavljivo. Zunaj institucij bodo očitno še naprej nastajale prav super predstave, ki pa jih čaka le kratko življenje, ker ne razpolagajo z zadostnimi viri za ponovitve. Človek se lahko kaj pametnega nauči celo v oddaljenih krajih, saj zadošča že pogled čez plot in malo zdrave pameti, a ta je pri nas očitno v deficitu.