18. 9. 2003 | Mladina 37 |
Akustični monopolisti (aktualna repriza)
Monopol nad zvočnimi poljanami sega čez vse znane ideologije in z njimi niti nima nikakršne zveze
Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav tako imenovana klasična glasba na resorskem ministrstvu sploh počne med glasbenimi umetnostmi? Verjetno garantira plače vsem tistim, katerih delo - izvajanje starih, preverjenih reči - bi moralo biti razdeljeno nekje med muzejske dejavnosti in kulturno dediščino in s tem odžira prostor vsej "aktivacijski glasbi". Mar ni že sintagma glasbene umetnosti pokvečena: ali gre za glasbo ali za umetnost? Glasba nobene branže namreč ni kar tako preprosto ars, razen v posebnih historičnih primerih, ko je to natanko določeno in opredeljeno. V tem sta si še najbliže, vzemimo, multimedijska umetnost in kakšna ars antiqua - pri njiju gre dejansko za kapriciozni posebnosti bodisi pokvečene postmoderne narave ali pa zahtevanih imitacijskih vrednosti. Tako imenovana klasična glasba kratko malo zaseda preveč ozemlja: goji staro, producira novo, izvaja, se ščiti, zalaga in distribuira. V tem je res unikatna "umetnost", prava pravcata kulturnopolitična šampionka. V najnovejšem sporu o vodenju Slovenske filharmonije ministrica plačuje prav zaradi nesorazmerne delitve - srenja jo lahko drži v šahu, ker obvladuje vse od kadrov, "strokovne" prakse, prostorov, društev do občil. Tudi ona seveda ni nedolžna, saj je postavljena pod strop vseodločujočega hierarhičnega sistema. Včasih ni odveč ponoviti snov in še enkrat predelati malce prezgodaj objavljeno gradivo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
