17. 10. 2003 | Mladina 41 |
Komakino in politična vizija
Selitev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije na Maistrovo ulico je nesporna urbanistična mojstrovina, vredna pazljive teoretske analize in priložnost za avanturističen ogled
Stavba, nekdanja Kemofarmacija, potem pogorišče, še kasneje Chemo namreč iz ozadja preži na eno izmed največjih napetosti v mestu: Na svoji levi ima glomazno muzejsko prezentacijo svoje lastne institucionalne prakse, na svoji desni avtonomen kulturnopolitičnosocialen prostor. Ta je med večjimi in najbolj znanimi na svetu, a ministrstvo z njim najraje nima nič - nanj sem pa tja poseje kvečjemu kakšno kaotično subvencijsko drobtinico. Vsa reč bi kaj lahko bila spomenik dialektični misli, ko bi se v samo selitev ne vpisala finalna gesta - Ministrstvo za kulturo se je s selitvijo in z napovedjo proračuna za leto 2004 spremenilo v stečajno upravo. Prav podobno kakor se godi, vzemimo, humanistiki, tako bo tudi kultura vobče in v svojih umetnostnih praktikah naposled stvar terena, iznajdljivosti, pretkane prakse, kar je za prihodnost kaj spodbudno, saj bo zagotovo precej presenečenj, inovacij, samoniklosti. In manj identitete, narodotvornosti, kulta osebnosti in podobnega balasta. Psihoanaliza nas uči, da se je treba za kreacijo (za razloček od ustvarjalnosti) nekako pasivizirati, kokonizirati, odpovedati ... kreacija nastopi pravzaprav šele v momentu, ko umanjka lastnina, ego pa se skoz proces tako brezlastninske subjektivacije skrotoviči do tiste točke, ko "kar na lepem kaj nastane", zdi se celo, da nekako "samo po sebi". Za rezultate takšnega procesa sploh ni slab izraz, da so "dani od boga"; de nekako nikomur in ničemur ne pripadajo. Od tod, recimo, sodobni nesporazumi v zvezi z avtorskimi pravicami. Porezanega proračuna za kulturo se torej lahko boji samo ego oziroma tista instanca, ki v svoji zmoti misli, da je za kreacijo treba "kaj več", nekakšna posebna genialna osebnost, ki s podporo ustvari kaj posebnega. Slovenski kulturnik je tipičen ego, osebek, ki živi v takšnem nenehnem strahu. Zato joče, jamra, moleduje in moli, sili se k ustvarjanju, namesto da bi se nakanil k odpovedi lastnini, lastništva nad svojim "pomembnim delom", pustil, da se "kar pripeti", da "končno sploh nastane kaj bistvenega", kreacija. Prav simptomatično je, kako se etablirana psihološka veda rada oklepa "teorije osebnosti" in s tem, nevede, jasno tudi ne najde izhoda za vse "krize" te in takšne "osebnosti".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
