22. 1. 2004 | Mladina 3 |
Podobe in stvari
Manipuliranje s slikami realnosti
© Tomo Lavrič
Susan Sontag je ena najbolj spoštovanih sodobnih ameriških intelektualk, njeni članki, knjige in javni nastopi so vedno pronicljivi in široko odmevni. Spada med tiste, ki so se še pripravljeni angažirati v boju za ohranitev "dostojanstva neodvisne misli v svetu zlaganih podob in sprevrženih resnic", kot so jo predstavili v nekem nedavnem intervjuju. Njena knjiga esejev o fotografiji (On Photography, New York, 1977) je bila svojevrstna prelomnica v pisanju o tem tako popularnem in razširjenem mediju, ki ga je prva predstavila ne samo kot "podaljšek očesa", ampak predvsem kot "idealno podaljšano roko zavesti"; posebej je poudarila, da je za nastajanje fotografskih posnetkov ključnega pomena zavestno izoblikovano stališče o razponu pomnjenj, ki jih je s fotografijo moč posredovati. Fotografske podobe so, tako kot vse druge podobe, specifičen način interpretiranja stvari in ne zgolj njihovo evidentiranje. Zato Sontagova vztraja na pomembnosti avtorske drže in kritičnega pristopa k produkciji podob, ki ga zoperstavlja retoričnemu idealiziranju, s kakršnim se dejanske razmere v nekem okolju namenoma zamegljujejo, moteča resničnost pa prikriva. Zanjo je relevantna celovitost določenega fotografskega videnja in ne estetska dovršenost posameznih fotografij. Tako kot se nekateri fotografski ustvarjalci (Stieglitz, Weston, Adams, Cartier-Bresson...) osredotočajo predvsem na tisti vidik, ki izpostavlja "trenutek odkritega ravnovesja", se drugi (Hine, Weegee, Diane Arbus...) v svojih stremljenjih istovetijo s "trenutkom odkritega neravnovesja". Slednji so Sontagovi v skladu z njeno osebnostno in intelektualno naravnanostjo seveda bližji, zato nas pravzaprav ni mogel presenetiti "obrat", ki ga je izvedla v svoji najnovejši knjigi, Regarding the Pain of Others (2003), kjer predmet njenega raziskovanja niso podobe in njihovo razmerje do resničnosti, temveč resničnost sama in modalitete njenega prenašanja v slike (fotografske, televizijske in filmske posnetke). Izhajajoč iz razmišljanja o sodobnih vojnah si avtorica zastavlja vprašanje, kako si jih tisti, ki sami vojnih grozot ne doživljajo neposredno, predstavljajo glede na podobe, ki jim jih posredujejo mediji. Ena vodilnih misli njenega eseja je, da je s podobami moč manipulirati, jim dajati različne pomene glede na kontekst, v katerem se pojavljajo, glede na občinstvo, ki ga nagovarjajo in besedila, ki jih spremljajo. Isti fotografski dokument o nekem dogodku, objavljen v ameriškem in arabskem časopisu, ne bo sprejet na enak način, ne bo mu pripisan isti pomen. Prav tako se bo televizijsko poročilo o aktualnem dogajanju na prizorišču vojnega spopada, ki ga bo posredovala mreža CNN, razlikovalo, recimo, od prispevka Al Džezire. Najbolj paradoksalno je pravzaprav to, da so možnosti manipuliranja večje pri podobah konkretne resničnosti kot pri fiktivnih upodobitvah, ki so plod umetniške imaginacije. Sontagova sodobnim fotografskim reprezentacijam vojne zoperstavi Goyeve grafike iz cikla Desastres de la guerra, ki se ji zdijo bolj resnične in pretresljive od vseh verističnih posnetkov posledic razdejanja in trpljenja ljudi, na tak ali drugačen način prizadetih zaradi spopadov. Umetniško delo sprejemamo in si ob njem zastavljamo vprašanja tako o njegovi vsebini kot o njegovih drugih (slogovnih, formalnih, estetskih...) posebnostih, medtem ko se pri dokumentu večina ljudi ne sprašuje o njegovi potencialni večplastni strukturi, ampak le o tem, kaj je na njem prikazano. Toda tisto, kar vidimo, nas neposredno ne zadeva, čeprav lahko ob gledanju občutimo nelagodje. Do nas prispejo podobe, izza katerih je v resnici trpljenje drugih, njihova resničnost. Resničnost medijsko prikazanega nasilja je dejansko nekje drugje, naše morebitno sočutje stvari ne bo spremenilo. Teoretiki medijev, ki trdijo, da se je realnost razblinila v modalitetah lastne reprezentacije, pri svojih analizah upoštevajo samo eno plat medalje: res je, da je v sodobnem svetu ta tendenca vse močnejša, Jean Baudrillard in Guy Debord imata v marsičem prav, toda kot je vedno več simulakrov in kulis, je vse več tudi ljudi, ki podobam ne verjamejo. V svojih stiskah in negotovostih, s katerimi se vsak dan soočajo, jih sicer sprejemajo kot možnost, da so stvari lahko tudi drugačne, a se hkrati zavedajo njihove skonstruiranosti, razkoraka med tem, kar je njihova vsakdanjost, in tem, kakšno je njeno predstavljanje skozi medijske podobe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
