:  Miha Zadnikar

Boj za realnost

Izbrisanih je mahoma več vrst

Mladina 6  |  13. 2. 2004

Bolj ko se nasilje države v današnjih dneh ujame z dobrikanjem naveličanega, prezaposlenega, enoznačnega, burkastega, skratka, fašistoidnega dela prebivalstva, bolj se zjasni podoba, skoz katero poleg tistih “pravih”, “najbolj” izbrisanih uvidimo tudi plejado drugače izbrisanih, srenjo, ki jo naplavi neznosen politični teror. Alternativa in z njo alternativna (politična) teorija v teh krajih še nikdar nista delovali v težjih razmerah: občila so zaprta za vse drugačne; navidez obilne informacije zvečine redundantne oziroma nekoristne; šole so zgolj pripravnica za prihodnjo neoliberalno gonjo; kultura je redukcija nacionalistične evforije; cesta klavstrofobična, agresivna; scena incestuozna; gibanje ohromelo; niše skrčene; intima negotova. V takšnem psihotičnem okolju sta opciji v grobem samo dve - dekadenca ali askeza. Prva je seveda neznosno neproduktivna, druga že sama s svojo potencialno pojavo, kasneje pa tudi imanentno opozarja na morebitne še mračnejše možnosti. In vsakršna, še tako čuječna etika utegne tem mračnim možnostim zarisati nesluteno posledico, ki nas naposled popelje ali do praznine ali v katastrofo. Razredna vojna je zaostrena do obisti; “pravi”, “najbolj” izbrisani in njihovi tovariši, tovarišice pa v nji ne morejo strniti svojih vrst iz natanko tistega razloga, ki je tudi pripeljal do njihovega statusa. Ideološki register je namreč na vseh ravneh sistematično ukinil vzvode za nasproten udarec; za igro na sovragovem terenu; za kolektivno pripoznanje. Vzvodi so navzoči prejkone le v tekstih, filozofija nepokorščine je njihov poslednji dokument. Historično sicer lahko razberemo svoj položaj, teoretsko ga zmoremo utemeljiti, vizija pa ima pred seboj vedno daljši predor, utopistike ostajajo dolžnice za nedoločen čas. Kaj bi se sploh še slepili: državna struktura se je odločila, da bo ukinila vso drugačnost. In fašistoidno večinsko prebivalstvo ji tačas složno je iz roke. Razdalja med državo in prebivalstvom ni bila še nikoli tako majhna in tako velika obenem. Takšna dvojnost je zmerom nevarna, neobvladljiva - dolgoročno pomeni napajališče za poljubnosti, za iracionalizme vseh vrst. Eden izmed takšnih iracionalizmov, vzemimo, se je skotil med evropskim prvenstvom v rokometu, kjer sta se znana partizanska štiklca “Na juriš!” in “Hej, brigade!”, kakor je bilo slišati v dvorani in skoz tkim. mednaroden ton, najprej zlorabila za “napad na Nemce”, potem pa kaj hitro tudi prevesila v svojo “nemško nekdanjost”, v totalitarno evforijo. Kdor te dni hodi po ulici z odprtimi ušesi, ta lahko namreč iz avtomobilov sliši, da se je ideja prijela na široko. Situacija postaja neulovljiva, patološka, dolgočasna in odveč, domala nevredna analize. Že tako ali tako črn scenarij torej subsumira, upošteva tudi precejšnjo ignoranco v refleksiji. Kompleksna podoba je očitno sicer strašljiva, spominja nas na fašizme vseh branž, a je obenem preveč bebava in odmaknjena od racionalno urejenih shem, da bi zanjo iskali svežega, prikladnega analitskega izrazja. Apatija je zmeraj tudi apatija v teoriji, nezaveden odlog v imaginaren čas, ko “šele” nastopijo resne težave, pa najsi te že kar trajajo, trajajo in se kopičijo. Zavest o težavah - to dobro vemo - pa je produktivna za misel. In slednja neobhodna za akcijo.

Vprašajmo se, kakšna je definicija drugačnosti? Čeprav zdesetkan, čeprav obubožan, mar ni to svet materializiranih novosti, obratov, fint, trikov, presenečenj, preseganja samih sebe, nalašč upornih, ponevedoma zrinjenih, za vselej prevaranih? Kot takšni smo resda dolžni opozarjati, udrihati in kritizirati, predvsem pa peljati vsak, vsaka svojo pot tudi v najhujših pogojih. S svetlo vednostjo, da se tedaj, v najhujših pogojih kristalizira mišljenje, viša intersubjektna raven, budi zgodovinski spomin, omogoča dejavnost. Pri tem ne gre za kakšno preprosto “dostojanstvo”, “čast” in “ponos”, za moralično izogibanje, ne, prej obrnjeno: za tisti skrajni egoizem gre, ki lahko tvori nove družbene oblike v času, ko nas država skuša prepričati, da smo se skupaj z njo zabubili v upravljanje tudi vsi drugi, in poziva prebivalstvo bodisi k lojalnosti ali pa ga peha v (duhovni) beg. V to past se nikakor ne gre ujeti, toliko bolj, ker je vpisana v “temelje demokratičnih tradicij”, kar pa je, kot danes ni več težko zapaziti, skrajnje sumljiv obrazec. Za demontažo te pasti si je vredno razbiti glavo, zakaj šele v sferi, kjer se pokaže nezaupanje do te in takšne državne ponudbe, se začne zaupanje do samega sebe, z njim pa zaupanje med prebivalstvom. Na neki čuden način je treba torej vztrajati v razparceliranosti, da bi sploh zmogli doumeti svoj položaj. Večja ko je razparceliranost, manj je možnosti, da bi pristali na klavrnost tega položaja. In v skrajni konsekvenci se potem šele pokažejo možnosti za kreacijo realnosti. Realnost se namreč ne pojavi kar tako, sama po sebi, in ni dana, pač pa jo velja dobesedno skreirati. To podjetje je dolgo štiriindvajset ur na dan, nima konca in je hudo samotno. Ima nasledke, ki vsaj niso zavajajoči, če že ne producirajo takojšnjega učinka, da “smo še tukaj in zdaj”. Toda dokler v vakumskem okolju misli eno samo pero, dokler se z radia sliši ena sama kritična analiza, dokler je v naši bližini osebek, ki je pripravljen, da v hlepenju po realnosti seže čez samega sebe, dokler švigne mimo nas en sam nasmejan korak ... do tedaj še ni prepozno.

In izbrisani so, navsezadnje, faktično izhodišče, po katerem je v teh spektakularnih krajih sploh še razbrati kaj realnosti.