13. 2. 2004 | Mladina 6 |
Boj za realnost
Izbrisanih je mahoma več vrst
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Bolj ko se nasilje države v današnjih dneh ujame z dobrikanjem naveličanega, prezaposlenega, enoznačnega, burkastega, skratka, fašistoidnega dela prebivalstva, bolj se zjasni podoba, skoz katero poleg tistih “pravih”, “najbolj” izbrisanih uvidimo tudi plejado drugače izbrisanih, srenjo, ki jo naplavi neznosen politični teror. Alternativa in z njo alternativna (politična) teorija v teh krajih še nikdar nista delovali v težjih razmerah: občila so zaprta za vse drugačne; navidez obilne informacije zvečine redundantne oziroma nekoristne; šole so zgolj pripravnica za prihodnjo neoliberalno gonjo; kultura je redukcija nacionalistične evforije; cesta klavstrofobična, agresivna; scena incestuozna; gibanje ohromelo; niše skrčene; intima negotova. V takšnem psihotičnem okolju sta opciji v grobem samo dve - dekadenca ali askeza. Prva je seveda neznosno neproduktivna, druga že sama s svojo potencialno pojavo, kasneje pa tudi imanentno opozarja na morebitne še mračnejše možnosti. In vsakršna, še tako čuječna etika utegne tem mračnim možnostim zarisati nesluteno posledico, ki nas naposled popelje ali do praznine ali v katastrofo. Razredna vojna je zaostrena do obisti; “pravi”, “najbolj” izbrisani in njihovi tovariši, tovarišice pa v nji ne morejo strniti svojih vrst iz natanko tistega razloga, ki je tudi pripeljal do njihovega statusa. Ideološki register je namreč na vseh ravneh sistematično ukinil vzvode za nasproten udarec; za igro na sovragovem terenu; za kolektivno pripoznanje. Vzvodi so navzoči prejkone le v tekstih, filozofija nepokorščine je njihov poslednji dokument. Historično sicer lahko razberemo svoj položaj, teoretsko ga zmoremo utemeljiti, vizija pa ima pred seboj vedno daljši predor, utopistike ostajajo dolžnice za nedoločen čas. Kaj bi se sploh še slepili: državna struktura se je odločila, da bo ukinila vso drugačnost. In fašistoidno večinsko prebivalstvo ji tačas složno je iz roke. Razdalja med državo in prebivalstvom ni bila še nikoli tako majhna in tako velika obenem. Takšna dvojnost je zmerom nevarna, neobvladljiva - dolgoročno pomeni napajališče za poljubnosti, za iracionalizme vseh vrst. Eden izmed takšnih iracionalizmov, vzemimo, se je skotil med evropskim prvenstvom v rokometu, kjer sta se znana partizanska štiklca “Na juriš!” in “Hej, brigade!”, kakor je bilo slišati v dvorani in skoz tkim. mednaroden ton, najprej zlorabila za “napad na Nemce”, potem pa kaj hitro tudi prevesila v svojo “nemško nekdanjost”, v totalitarno evforijo. Kdor te dni hodi po ulici z odprtimi ušesi, ta lahko namreč iz avtomobilov sliši, da se je ideja prijela na široko. Situacija postaja neulovljiva, patološka, dolgočasna in odveč, domala nevredna analize. Že tako ali tako črn scenarij torej subsumira, upošteva tudi precejšnjo ignoranco v refleksiji. Kompleksna podoba je očitno sicer strašljiva, spominja nas na fašizme vseh branž, a je obenem preveč bebava in odmaknjena od racionalno urejenih shem, da bi zanjo iskali svežega, prikladnega analitskega izrazja. Apatija je zmeraj tudi apatija v teoriji, nezaveden odlog v imaginaren čas, ko “šele” nastopijo resne težave, pa najsi te že kar trajajo, trajajo in se kopičijo. Zavest o težavah - to dobro vemo - pa je produktivna za misel. In slednja neobhodna za akcijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
