:  Miha Zadnikar

G., zverinica iz Rezije

Nasilje države je še zmerom hujše od nasilja ulice

Mladina 42  |  24. 10. 2004

Jesenska "posvetitev pomladi" (Stravinski) je bila impozantna, alarmni sistemi vključeni že davno prej (žal oziroma k sreči oplemeniteni z novodobnim mirovništvom), zato ni prišlo do pretirane panike, napoved svetle prihodnosti pa je na dlani: Trojka obritih glav se je par ur po razglasitvi volilnih izidov sprehodila skoz mlad, še nedolžen prostor, ki po novem "brani severno mejo" AKC Metelkova mesto, ošinila "drugačne" gostje "drugačnega" festivala Mesto žensk, se vrnila čez čas, ko je bilo območje dovolj spraznjeno za morebiten podvig, in peterici preostalih ljudi dobre volje zaukazala (skoz blefersko grlo, skoz spran mozeg): "Zdaj pa vsi Sieg heil!, takoj, če ne, vas ubijemo, tako ali tako pa bomo jutri zažgali lokal!" Ukaz je zvenel mučno pričakovano, nekako ubrano s časom, a povsem nemogoče hkrati, duh je srečal kost v grlu, hipoma švignil skoz svojo lastno mizerno zgodovino srečevanj z raznimi malimi ljudmi in se zaustavil na kritični točki, ko kaže kljub vsemu ukrepati. Situacijo je rešil tovariš G., ki v sebi združuje izjemno plodno kombinacijo - je namreč pionirski hardkorovec, v zadnjih letih pa precej posrečeno in prepričljivo, brez newagevskega balasta odkriva Indijo. Ima torej brezkompromisno politično hrbtenico, obenem pa je našel danes prav redek notranji mir. To si velja zapomniti, kajti takšna kombinacija utegne biti v prihajajočem boju marsikomu precej koristna. G. je, skratka, reagiral tako zelo dobro, da smo vsi navzoči obmolknili še enkrat, topot iz tihega navdušenja, zakaj pomiril je namreč tudi nas same. Upošteval je preprosto in klasično dejstvo, ki pa ga v kritičnih momentih tolikokrat povozijo prenačeti živci, namreč da nikakor ne smeš pod (svojo lastno) raven in potem najdeš šahovsko subtilno točko za lisičji preskok na sovražnikov grunt. Tam je igra, če v tem, seveda, uspeš, potem tudi dobljena. Torej, nacist nam je velikodušno dovolil, da Pozdrav zmagi! lahko rečemo tudi po slovensko, če se nam nemščina upira, G. pa mu je tik po izjavi ročno in spokojno ponudil pijačo. Oni je nekaj zažlobudral, še dvakrat ponovil svoj ukaz in se (usodno!) zapletel v razgovor, ki je spočetka tekel po tenkem robu med javnim in zasebnim.

Mahoma je pobaral G.-ja, zakaj v prostoru ne vrti slovenske muzike. "Katero pa?" "Ja, na primer Avsenike!" G., nonšalantno: "Na Golici bi šla skoz, kaj drugega pa ne, ni dovolj dobro!" Nadaljevanje zgodbe, preden so se provokatorji pobrali v zgodnje jutro, je bilo sila poučno. G. je namreč diskurz popeljal na "sovragov teren", izraz sovrag pa, kot vemo, pomeni nekoga, ki je vragu blizek. Soočila sta se torej dva življenjska osebka - enega je hudič popeljal v slabo, drugemu dene dobro. "Kar zadeva glasbo," tako G., "pa je po mojem najboljša slovenska sploh tista mešana, prihaja z ozemlja, ki sploh ni v Sloveniji, ampak v Reziji, ki je uradno pod Italijo ..." Tukaj je bila praska dobljena, tukaj gre skakati, kadar pride do podobne nasilniške situacije. O svoji prečudoviti deželi vemo veliko-veliko več, kakor o njej vedo vsi tisti, ki imajo "prečudovito deželo" za naravno dano floskulo, po kateri lahko vsakdo verbalno taca in pri tem gobezda ništrc in se še duševno in telesno vtika v vsakogar, ki pride mimo. In skoz jezik slovenski jih posekamo kadar koli bode to terjala prilika, kulturno nam ne sežejo do kolen, omikani smo neskončno bolj kot oni. Če bo le treba, zapišemo celo tako samoniklo poved, da se jim stre puhlo srce od neslutene zavisti, saj bo takšna poved segla čez vse ozke nacionalne in lokalne sheme in pretkane družbene programe, pa še razumeli ne bojo nje naboja, nje humorja, nje pregnantne misli. Hodili so pač v napačne šole, po napačni strani ulice so stopali, napačnim ljudem so verjeli na besedo ... Prihaja čas, ko bomo v pol minute razkrinkali človeka, ki ne govori svojih lastnih misli, pač pa tujo, od nekod napaberkovano frazo. In ga ignorirali dobrodušno. Kakšna škoda pravzaprav, da je Slavoj Žižek tako pozno, kakšnih 15 let prepozno poslal v svet tezo, da "gre za kulturni boj". Je mar to del LDSovske "dolgoročne ideologije"?

Najnovejši Mobitelov pljunek v oči, ki na velikih plakatih z ukradenim geslom "Totalna revolucija" (prim. tudi staronova mentalna podjetja prenekaterih lublanskih psov in drugih nekdanjih pankerjev) briše tri tisočletja tovariških naprezanj, žrtev in odpovedovanj, pove vse o stanju stvari - prenosni telefonček namesto kladiva, prekrižan s srpom. Kdor misli, da gre za tisti srp "iz znane stare zgodbe", se globoko moti, kajti Mobitel nam s svojim znakom sporoča izključno in samo to, da sta poslej vsa širjava in bistvo komunikacijskih zmožnosti skrepenela do tiste leksikalne in mentalne stopnje, na kateri vsakdanji SMS pošljejo kmetavzar; red neck; papak; naci skin in podobniki. Stanje stvari je lepo povzela prijateljica, ko je nedavno gostovanje Dina Merlina pospremila z vzklikom, da je pred desetletjem iz BiH bežala prav zaradi takšnih papkov, kakršen je Merlin, ta pa danes v Ljubljani brez težav in kakršnih koli dvomov napolni Križanke. Ali z drugimi besedami: levičarski mislec iz Ljubljane je ves očaran nad neko beograjsko žurko, ko pa ti jo opiše, uvidiš, da se je udeležil čisto banalne nacionalistične seanse. Še najlucidneje pa je vse skup povzela mlada filozofinja S.: "Še enkrat stopamo v osemdeseta leta, le da bodo tokrat ameriška! Tough!" Pazite, ko greste čez cesto, naj vam bo pri tem v začasno tolažbo drobna Brechtova moralka - nasilje države je še zmerom hujše od nasilja ulice. V začasno tolažbo zato, ker bomo v tem historičnem momentu, skoz najnovejšo preskušnjo videli, ali je nasilje države po novem sploh še možno razločevati od nasilja ulice. Toliko o smereh razvoja demokratičnega razreda. Samo iskreno, srčno, smelo, pa bo šlo! Prijatno oktobarska!