transnacional / Brane Kovič: Prizidkarji

Sosednja Hrvaška jo je krepko skupila v zadnjih spopadih na Balkanu, skorumpirani Tuđmanov režim pa je s svojim klientelizmom in nepotizmom dodobra izmozgal deželo. Socialno razslojevanje je dobilo strašljive razsežnosti, besna privatizacija je dvignila na površje peščico bajno bogatih lokalnih "tajkunov", večino prebivalstva pa pahnila na rob revščine (in marsikoga porinila čezenj). Šele po Tuđmanovi smrti se je začel proces normalizacije, ki bo očitno dolgotrajen, saj vrsta nerazrešenih vprašanj --od tistih, ki so posledica vojne vihre, do anomalij na ekonomskem in socialnem področju - predstavlja precejšno oviro pri vključevanju Hrvaške v evropske integracije.

Toda kljub temu so razmere na področju kulture pri Hrvatih bistveno normalnejše kot na Slovenskem. Nezavidljiv gospodarski položaj v sosednji državi ne zavira uravnoteženega in enakopravnega razvoja vseh strok in zvrsti kulturnega udejstvovanja, pa naj gre za investicije, mednarodno sodelovanje ali tekoče programe posameznih institucij in drugih organiziranih oblik kulturne produkcije. Hadezejevske nacionalistične politike na srečo ni obnorela obsedenost z nacionalnim jezikom kot vseodrešujočim elementom narodove (kulturne) identitete, literatura in gledališče v primerjavi z drugimi, neverbalnimi področji umetniškega izražanja nimata privilegiranega položaja, najbolj očitne primerjalne prednosti pred Slovenijo pa so razvidne v odnosu do vizualne kulture. Ne samo, da je pri sosedih veliko več posluha za ambicioznejše razstavne programe, katerih uresničevanje med drugim omogočajo bistveno bolje urejene in razporejene infrastrukturne kapacitete, pristojni dejavniki so tudi hitreje dojeli, v katero smer kažejo sodobni svetovni trendi in so se zategadelj začeli intenzivno vključevati vanje.

Kot me obveščajo zagrebški kolegi, v prestolnici pospešeno gradijo muzej sodobne umetnosti s 15.000 kvadratnimi metri razstavnih površin, objekt sorodne namembnosti, resda trikrat manjši, pa bo v kratkem dobila tudi Reka. Hrvaška je torej na najboljši poti, da se prav kmalu pridruži vsem tistim državam (od Španije, Švice, Nemčije in Italije do Tajvana in Japonske), ki so gradnjo kapacitet za predstavljanje dosežkov vizualne produkcije postavile med prioritete ter na ta način postajajo še bolj vidne - tako zaradi samih objektov oziroma njihovih arhitekturnih kvalitet, kakor tudi zaradi vsebin, ki jih bodo novozgrajene stavbe ponujale javnosti.

Slovenski politiki se, ne glede na politično barvo in nazorsko prepričanje, radi širokoustijo z gospodarsko uspešnostjo države in njeno vključenostjo v najrazličnejše asociacije z bolj ali manj izpostavljenim globalizacijskim predznakom, toda vsi dosedanji kulturni ministri niso premogli ne ksihta ne jajc, da bi vlade, v katerih so sedeli, opozorili na srhljivo zaostajanje pri razvoju infrastrukture za kulturne potrebe. Pohlevno so upogibali hrbte in sklanjali glave pred svojimi nadrejenimi, ne samo zato, ker so bili njihovi kolegi iz drugih resorjev prepričljivejši in uspešnejši pri lobiranju za svoje interese, temveč tudi zato, ker niso imeli ne vizij, ne interesa, da bi se karkoli spremenilo. Za velik uspeh so šteli že izgradnjo prizidka h kakšni podeželski knjižnici, kakršnakoli novogradnja (spet največkrat kot knjižnica ali gledališče), naj je bila še tako skromna, pa jim je pomenila pravcati triumf. Medtem ko osrednja moderni umetnosti namenjena ustanova v državi dobesedno fizično razpada, se vrstijo zgolj natečaji za njeno nadzidavo, čeprav jih stavba takšna kot je, zaradi svoje arhitekturne zasnove dejansko ne bi prenesla, še večji problem pa so v resnici skrajno omejene možnosti prezentacije njene stalne zbirke in nenehne zagate ob postavljanju vsake malce večje razstave. S prizidki in adaptacijami se pač kompleksnih prostorskih vprašanj ne da reševati.

Nova vlada in nov kulturni minister imata sijajno priložnost, da sprejmeta izziv in presežeta prizidkarsko naravnanost svojih predhodnikov. Če se je premier s svojim kabinetom velikopotezno lotil reform javne uprave in drugih državotvornih segmentov, ne vidim razloga, da ne bi prišlo do korenitejših sprememb tudi v temeljih kulturne politike. Če bomo namreč ostali pri tem, da se bomo v neskončnost ubadali z vprašanji, koliko smo zvečali ali zmanjšali število izdanih naslovov izvirne slovenske literature, bomo na kulturnem zemljevidu Evrope še naprej - nevidni. Z nam vsem ljubim materinim jezikom si pri vpisovanju nanj ne bomo mogli kaj prida pomagati, zlasti ne s teksti, ki jih še doma skoraj nihče ne bere.