transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (6)

Sistemska radikalizacija zmerom bolj ugaja kapitalskim razmerjem (njena perverzija je vsakršno, vse hujše izkoriščanje), asistemska radikalizacija pa se trudi v drugo smer in producira socialno inteligentne postopke - njena perverzija, obenem z njo pa tudi skrajni paradoks socialne inteligentnosti je: nepreklicna in dokončna osama, izkoriščanje svojega lastnega, osebnega potenciala. Tega paradoksa ne gre brati v klasičnem eksistencialističnem žargonu, ki "od zunanjega sveta navznoter pa potem navzdol" producira zavrnjenega, odrinjenega, nerazumljenega individua, ne: nepreklicna in dokončna osama je scela intimna odločitev, ki je možna samo tedaj, kadar sežemo nekako "čez" socializacijo, zato je vedno in povsod: sistemska kritika. Mahoma razumemo "vse človeško" in hkrati ne razumemo prav ničesar več na svetu. Odvod takšne kritike je (socialna) filozofija, njena funkcija je lahko samo obmolk.

Danes nas zanima korak nazaj od te finalnosti, tega teleološkega obmolka, ki je subjektna tišina, preprosto vprašanje namreč, zakaj sistemsko ravnanje ne razume "človeškega ravnanja", jasno pa mu mora biti vse drugo na svetu. Še več, s tem da mu je jasno vse drugo na svetu razen "človeškega ravnanja", se sploh lahko šele prepoznava kot sistem. In že vsaka definicija samega (globalnega; lokalnega) sistema je bolj nehumana od antihumanistične teorije, njena praksa je v temelju kršitev; prelomljena beseda. Obnovimo si historično-spominsko parabolo. Dobršen del populacije je v rosni mladosti izrekel pionirsko prisego, leta zatem pa ga nihče ni vprašal, kakšne družbene formacije si želi, v kakšnem sistemu si želi živeti. Si prebivalstvo želi solidarnosti, socialnega okolja in spoštovanja sočloveka ali pa si želi kapitala, izkoriščanja in parlamentarne, volilniške demokracije? Sistemska razlika: Za prvo smo dali besedo, o drugem nas nihče ni niti vprašal. Vse, na kar so se sklicevali, je bil neki trend, svetovni red stvari, od zavesti neodvisna "ubodočnjena" realnost. Kot materialistično razmišljujoči sicer lahko razumemo, kam in kako se razpleta takšna "bodočnost" in kje in zakaj si je v razkoraku z zavestjo, etična dilema pa ostaja še naprej nerazrešena. Navsezadnje smo dali besedo in ne želimo si, prelomiti je. Vsaj enkrat, vsaj ene besede ne. Resnica, prežeta s takšnim poslednjim erosom, to vemo od Starih, porodi osamljenega bojevnika, izvrže kreativno bolečino. In nima nikakršne zveze z banalnostjo sistemov.

Kapitalska sistematika prelamlja besedo, ki je ni izrekla. Kot takšna živi v iluzorni sedanjosti, napaja se z izgotovljenim napredkom, krepi prelom. Agresija in hlastanje sta v takšni vsiljeni drži zgolj zunanja atributa, izgovora za družbo enakih v neizrečenem, razloga za družbo neenakih v zahtevanem. Kruta dialektika, ki ji še danes ne najdemo drugega izraza kakor fašizem, terja po novem mlade krvi. Napor je star, ni od včeraj. Kaj nam je namreč zdaj početi drugega kot zavajati mladino, ko nam ta daje na vsakem koraku vedeti, da je zmedena in ne ve, komu gre sploh zaupati, komu verjeti? Na neki nenavaden način, ki je stranski produkt radikalnosti in z njo nepreklicne, dokončne osame, gre slutiti ostanke/zametke družbene sheme, ki je zavezana dani pionirski besedi: Nam gre zaupati, saj smo dali besedo. Ta je bila dana v rosni mladosti, vtisnila se je kot okrajšava, strnjen vzgojni moment nikdar do konca izpeljanega socialnega projekta, kot taka nima nobene zveze s sistemom, tudi s propadom sistema ne, ker močno presega te reči. V bistvu presega tudi družbo, ki jo je tako zlahka prelomila in jo trpa v nezavedno nostalgičnih postopkov. Seveda ne gre za nostalgijo, ne gre za zgodovinski spomin na "boljše čase", gre za odzven, za samo besedno veljavo: Prideš ob sedmih? - Pridem, z erosom, z resnico vred, ves velik in majhen obenem, tam bom, točen; potem greva naprej, v neznano, skupaj; bova videla ... Mar niso to docela zamisljive, pa čeprav težko izrekljive besede tiste ljubezni, ki si jo je edino želeti? Mar niso to besede tiste ljubezni, ki vključuje tovarištvo, solidarnost, prijateljstvo, če hočete. Ti si predvsem moja prijateljica, tovarišica ... samo s tem obsežnim, komaj obvladljivim arzenalom skupnosti greva lahko zoper družbo, ki ravna drugače. Samo s to antihumanistično gesto sva lahko humana. Samo z nepreklicno in dokončno osamo lahko stopiva v svet družbe, ki je tako lagodno, lahkomiselno naperjen proti konceptu tovrstne ljubezni. Takšne reči smo svojčas utegnili celo priseči. Takšne besede so vtkane v pozicijo, ki jo je po novem, tačas mogoče misliti samo še v dvoje: jaz in ti; ti in tekst. Ljubezen je sovražnica sistema, toda sistemu se lahko izogne samo radikalna, tovariška, solidarna ljubezen. Ne ugaja, a je vsaj poštena. Kot neka neškodljiva ideologija, kot priprava za (skupno) filozofsko šolanje, za (skupen) pouk v obmolku.

Prepričan sem, da so imeli pisci-petrifikatorji-restavratorji po nepotrebnem razvpitega napisa "Naš Tito" v mislih te reči - "prvo" ideologijo, ne "propadlo"; ljubezen, ne sistema; možnost, ne napake: resnico-eros. Napis nas, ki damo še kaj na besedo, zatorej spominja na edino realizacijo, ki je možna kljub sistemu: realizacijo v kulturi radikalne tovariške ljubezni. V zgodovini marksistične misli najdemo podobno bolečo točko. Izrečena je v fazi radikalne odločitve, radikalne osame, z jasnim kontekstualnim zavedanjem, da utegne biti nerazumljena, potlačena, izkrivljena. Saj je morda res bila, a to ni več stvar niti samega izjavljavca niti nadaljnje realnosti. Bolečina redke ljubezni gre namreč natanko v ta prezrti žanr, ko Lenin zapiše: "Veličina Marxove teorije je v tem, da je resnična."