Kolumna / Jurij Gustinčič: Nebo brez zgodovine

Zares, novica, da bodo naše nebo nadzorovala Natova letala in da bodo nalogo za uvod prevzeli italijanski lovci, nas ne bi smela presenetiti. To se mi je zazdelo tako samo po sebi umevno, da bi vse skupaj lahko napovedal že takrat, ko so nas sprejeli med člane. Kdo drug pa?

Okoliščine predvsem niso nobena novost. Natova letala nad Slovenijo smo doživeli že prej. Spomnimo se samo tistih neobičajnih noči, ko je potekal prvi udar v Evropi po drugi svetovni vojni, bombardiranje Srbije. Takrat smo ležeč v posteljah poslušali zamolklo bobnenje letal, ki so iz baze v Avianu na poti v Srbijo letela čez naše ozemlje, pol ure pozneje pa so se vračala po isti poti.

Nekatere od nas so resda obhajale grešne misli. Nenadoma smo zavidali državi, ki je sicer, "iz zgodovinskih razlogov", vojaško ne gledamo z naklonjenostjo, Avstriji. Dala je vedeti, da njenega nevtralnega zračnega prostora Nato zaradi Balkana ne sme kršiti. Nato je ubogal. Nevtralnost je spoštoval brez besed.

Tedaj sem si drznil zelo pomembnega človeka na oblasti vprašati, kaj bi bilo, če bi enako ravnali tudi mi - iz "zgodovinskih razlogov", ki smo jih že navajali kot razloge, zaradi katerih v vojaških operacijah, usmerjenih proti Srbiji, ne bomo sodelovali. Tedaj so to brez besed vzeli na znanje. Toda, je tiho pripomnil visoki predstavnik vladajočih, pri preletih to ne bi učinkovalo. Ne bi nas poslušali.

Prepustimo to zgodovinarjem. Naj oni razmišljajo o tem, ali bi našo malo državo, tako rekoč državico, vrhovi Nata poslušali ali ne. Nekaj ostaja neizpodbitno - svojih mnenj, njihove smotrnosti znotraj nacionalne politike, ne jemljemo samozavestno. Vseeno naj bi bilo, kaj delamo, kajti ne bodo nas poslušali.

Ne vprašamo se niti, ali bi bilo drugim neprijetno pred svetom ali bi hladnokrvno kot Rumsfeld rekli, da jih nekateri preprosto ne zanimajo. Nato pač ima svojo politiko. Čeprav se je dogajalo, da se tudi njegovi ugledni člani, brez katerih bi organizacija razpadla, med sabo niso strinjali in so drug drugemu nasprotovali. Primer je Irak.

Oglejmo si to epizodo iz sage našega prostovoljnega podrejanja nekoliko bolj svobodno. Baltske države tako kot mi v svojem letalstvu nimajo nič boljšega od šolskih naprav in tudi njih je vzel v varstvo Nato v podobi Belgije. Druga svetovna vojna jih ne zanima pretirano, Nemce bi lahko sovražili le zato, ker so jih prepustili Stalinu. Italijo gotovo cenijo. Mislijo na zgodovino, toda v njej vidijo enega samega možnega sovražnika, in ta je na Vzhodu.

To, da nimajo letal, da bi sami varovali svoje nebo, najbrž ne zbuja nacionalne zaskrbljenosti. Kaj pa mi? Smo prepričani, da se ne bi potrudili - kot ponosna evropska država, za kakršno se imamo -, da bi si zagotovili vsaj majhno eskadriljo štirih lovcev, morda celo polovičnih, ki bi švigali po nebu, bog ne daj, da bi morali, namesto da to počnejo letala, ki nosijo ime legendarnega fašističnega pilota?

Seveda težko namenjamo denar za visokoleteče cilje, toda razmišljamo, ali ne bi bilo laže dati sredstev za te štiri lovce kot za razkošno letalo, s katerim bi čez lužo potovali ministri in drugi veljaki.

Mar ne bi - moja lahkoverna drznost nima meja - nacija škripaje z zobmi vendarle morda kljub vsemu namenila denar tudi za to, da proti "hrvaškemu morju" ne bi patruljiral en sam samcat nov policijski čoln, ampak kar manjša eskadra policijskih čolnov. Vsaj trije. Zaradi samozavesti naroda, ki se šteje za pomorskega, zgodovinsko, čeprav smo morali eno svojo obalo zamenjati z drugo.

Priznam, to so težke teme. Pri obravnavi stroškov je vse odvisno od tega, kako gledamo na zgodovino. Ali mislimo, da jo sploh imamo in da nas, zdaj ko smo, z zamudo, pred dvanajstimi leti dobili tisto, kar ima večina sosedov že od nekdaj, zavezuje pred nami samimi? S "imidžom", ki bi jo radi ustvarili, tako da bi na vremenskih kartah v evropskih časopisih poleg podatkov o Dunaju in Zagrebu stal tudi podatek o temperaturi v Ljubljani?

Zgodovina, to je to. Italijani niso niti slučajno po naključju prvi, ki bodo branili nebo svoje sosede. Če mogoče kdo misli, da je v Natu žreb po naključju izbral Italijo, naj se spomni le, s kakšnim zanosom je Rim pred kratkim sklenil, da se bo slovesno poklonil italijanskim žrtvam v boju proti "nečloveškim" slovenskim partizanom, in kako je pri tem preskočil drugo plat svojega bivanja na Primorskem, ki, celo če je verjeti Illyju, spada v italijansko, rapalsko sfero. Z Evropsko unijo ali brez nje.

Gre torej za to, ali mislimo na svojo zgodovino. Drugi mislijo, po svoje. Mi nikakor ne mislimo. Zgodovino iz obdobja Avstro-Ogrske nam je neprijetno omenjati, zgodovine v sklopu Jugoslavije bolje, da sploh ne omenjamo. Raje niti nasprotovanja Stalinu.

Goethe je dejal - misleč na Nemce -, da ni najpomembnejše čutiti se kot del nacije, ampak to, da se počutiš svobodnega človeka. Lepo se sliši, toda če upoštevamo najnovejše dogodke - spet bom omenil globok razdor zaradi Iraka, pa tudi zaradi načina boja proti terorizmu -, takoj opazimo, da se o zgodovini narodi dogovarjajo ali pa se o njej ne strinjajo nacionalno. Nacionalno zgodovinsko.

Dovolil si bom malce patosa. Nikoli se ne bi strinjal s tem, da naše nebo nadzira kdorkoli iz Italije. Ni higienično. Pa čeprav ostanemo brez takšne zaščite. Ali pa moramo pozabiti zgodovino. Umaknimo zgodovinske učbenike iz šol.