pod črto / Jurij Gustinčič: Še dobro, da so sploh bile!

Pred nedavnim je evropski parlament, za katerega sicer ni značilna ravno pretirana živahnost (poslanci se ne pretepajo), burno razpravljal o pravi, skupni, za vse sprejemljivi formulaciji za Auschwitz. Zapisati bi jo morali v komemorativni dokument. Večina je hotela, da se napiše "nemško taborišče smrti". A glej, Nemci, predstavniki naroda, ki je, morda edini v Evropi, šel skozi pravo moralno očiščenje, so vstali in zahtevali, da Auschwitz ne dobi te nacionalne oznake. Navsezadnje je minilo šestdeset let, dovolj je že bilo tega večnega nemškega kesanja. Druga možnost - da se napiše le "Hitlerjevo taborišče smrti" - ni bila sprejemljiva za preostalo Evropo. Dobro, današnji Nemci so drugačni Nemci, toda zakaj popolnoma pobegniti njihovi zgodovini?! Tako so našli salomonsko rešitev. Auschwitz je nazadnje obveljal za "Hitlerjevo nemško taborišče". Volkovi so siti in ovce, kolikor toliko, cele.

Nemci so dobili zadoščenje, ki ustreza sedanjemu trenutku, ko kancler Schroeder povsem odkrito nasprotuje morebitnim ameriškim vojaškim grožnjam Iranu (če ta ne bo nehal uporabljati oplemenitenega urana) in s tem svojo državo dviguje na raven "treh sil - Nemčije, Francije in Britanije". Neprijetnosti noče potvarjati, prav tako pa noče v celoti prevzeti odgovornosti zanje. Rekel bi, da je to diplomatski izhod iz neprijetnosti v preteklosti. Še vedno je Nemčija edina, ki je pripravljena vsaj na takšne verbalne kompromise. Kaj pa drugi?

Pri drugih primerih, ki se nam vsiljujejo, je opaziti veliko več ene od glavnih človeških slabosti - da bi neprijetnosti najraje potlačili, kakor da jih sploh ni bilo. Italijanski primer je najbolj v nebo vpijoč med njimi.

Lepo je, da se župan Rima - dnevna senzacija! - pokloni tudi pred spomenikom štirim slovenskim tigrovcem, ki jih Italijani sicer zavračajo kot teroriste. Pogumni Rimljan se zaradi te svoje poteze ne bo mogel izogniti številnim kritikam in obtožbam, da je ravnal kot nepopravljiv levičar. Večina njegovih sonarodnjakov se sprašuje: Mar je bilo z Italijo med drugo svetovno vojno in pred njo kaj narobe?! Vzeli so vse nacionalne pravice peščici Slovencev v Julijski krajini, poslali njihove učitelje na Liparske otoke, pobili talce v Ljubljanski pokrajini, ker so partizani redno napadali italijansko vojsko. Pa kaj? O tem ni vredno govoriti. Govorili bomo o fojbah. In naredili film, v katerem bo strašnega slovenskega partizana igral čistokrvni Srb.

Italija je primer, kako je mogoče prav lepo pozabiti na svoj fašizem, ne da bi mednarodna skupnost pri tem trenila z očesom. V takšnem ozračju bi bili slovenski ministri, ki poguma tako ali tako ne kažejo ravno na vsakem koraku, neodgovorni, če bi na mednarodnih forumih opominjali na neprijetnosti iz preteklosti. Zakaj, ko pa smo sedaj vendar v dobrih odnosih?!

Drugi, nekoliko drugačen primer je Avstrija. Za to, da je delovala v sklopu Reicha in poveljevala pri zasedbi Balkana (in Slovenije), res ni kriva. Bila je priključena Reichu, pozneje pa se res ni mogla vesti drugače, kot je zahteval Reich. Z vso pravico je vse pozabila v trenutku podpisa avstrijske državne pogodbe. In dala Slovencem na Koroškem nekaj tabel z napisi v njihovem jeziku. Kaj bi pa še radi?

Tretji primer, ameriški, je poseben. Američani nimajo razloga, da bi pozabljali svojo zgodovino, ker bi jih moralo biti zaradi nje sram pred zavezniki, prijatelji in svetovno javnostjo. Tisto s Hirošimo je jasno: če ne bi vrgli bombe, bi umrlo še veliko ameriških vojakov in niti Japoncem se ne bi dobro godilo. Hirošima je bila tako rekoč znanstveni izhod v sili. Kaj pa Vietnam?

Mar ne gre za pohod, ki se je končal s katastrofalnim umikom, porazom, če je sploh bil, in popolno zmago komunistične ureditve, zaradi grozot katere so Američani pravzaprav sploh šli v vojno? Bi lahko bil še kak drug primer, ki bi dokazoval, da zgodovine čez trideset let ni treba ponavljati? Zakaj se je torej v Iraku zgodilo isto, končni razplet bo drugačen zgolj v tem, da nazadnje ne bo zmagal komunizem, ampak islam?

Napaka se je tokrat ponovila zato, ker je sodobni človek, ki je vsak dan bogatejši za kako novo tehnologijo in s tem tudi za novo samozavest, kljub vsemu prepričan, da se napaka ne bo ponovila. Nobena sarkastična analiza, kakršna je bila knjiga Pohod norosti velike ameriške zgodovinarke Barbare Tuchman, ne bo pomagala in ne bo odvrnila pozornosti generalov v Pentagonu in fundamentalističnih glav okoli Bele hiše od njihove vnaprej začrtane poti.

In tako smo pred uganko, kako pripraviti človeštvo do tega, da ne bi ponavljajo svojih napak. To je težko. Prav zdaj sem to opazoval na plodnih balkanskih tleh. Srbi se jezijo, ker je mednarodna administracija na Kosovu odklopila elektriko nekaterim srbskim vasem, ki je niso plačale že tri leta. Poleg Srbov so tudi nekateri kosovski Albanci izgubili elektriko , ki je niso plačevali , vendar v protestih, ki prihajajo iz Beograda, to ni omenjeno. Ker je v spominu sedanjih rodov že trdno zakoreninjeno, da trpijo zgolj Srbi, bo tako tudi ostalo: elektriko odklapljajo samo ... Srbom. Zgodovina se še naprej vrti v krogu vzajemnih predsodkov.

Ah, saj res, še nekaj o Italiji. Čutim, da moram dopolniti svojo "balkansko krčmo", s katero sem se ukvarjal v prejšnji kolumni. Razširil sem jo v smeri Avstrije in Italije (seveda tudi v smeri naše države) in mimogrede očrnil javna stranišča v Trstu. To je res malenkost. Ne, če iščemo balkansko krčmo zunaj Balkana, moramo najprej poudariti, da je celotna današnja Italija ena sama "balkanska krčma"! Kaj je Berlusconi s svojim klovnovskim reševanjem iz škandaloznih afer drugega kot "balkanska krčma"? Pa se sploh ni začelo z Berlusconijem. Kaj je Andreotti, ki se skuša izvleči iz težav, čeprav je ves narod bolj ali manj prepričan o njegovi povezanosti z mafijo in morda tudi o vpletenosti v smrt Alda Mora, drugega kot "balkanska krčma"!

Angleži in Francozi zgodovinskih napak ne ponavljajo tako globoko kot Američani. Še na misel jim ne pride, da bi se lotevali velikih pohodov, zadovoljijo se z manjšimi ekspedicijami v nekdanjih afriških kolonijah. Posebej Francozi v frankofonskih. Amerika ni, kakor je Schroeder rekel za Nemčijo, eine Macht (sila). Je supersila. Lahko si dovoli ponavljanje katastrofalnih napak, ker jih bo preživela, ne da bi izgubila status.

Na trditve, da volitve v Iraku niso bile verodostojne, predsednik Bush preprosto odgovarja: "Še dobro, da so sploh bile." Kdo bi lahko ugovarjal njegovi logiki?