pod črto / Jurij Gustinčič: Predstavitev moči

Američani od svojih voditeljev zahtevajo, da kažejo optimizem moči. Misli se, da morajo pri tem tudi izgledati osebno močni. Vendar je Roosevelt deloval močno, s svojo držo, s svojim aristokratskim nasmehom, čeprav je sedel v invalidskem vozičku, pravzaprav pohabljenec, ki mu je normalnost videza odvzela otroška paraliza.

Vtis, da si močan, je mogoče doseči na veliko načinov. Treba je samo skleniti, da je to doseganje nujno. Ne poznam liderja v zadnjem stoletju, ki se ni trudil, da bi bil videti močan. Pred kratkim smo videli, kako se to dela pri nas, še posebej nekaj tednov pred kakšnimi, v tem primeru lokalnimi, volitvami.

Imamo Triglav, ni ravno visok, če ga primerjamo z nekaterimi vrhovi pri sosedih, severnih in zahodnih, vendar je naš, popolnoma naš. Deluje na nas mogočno. Veliki ruski skladatelj Rimski-Korsakov je celo, najbrž pod vtisom svojih pomorskih popotovanj, napisal simfonično sliko Noč na Triglavu, ki se ne izvaja, vsaj meni je ni uspelo najti. Vendar imamo Triglav, našemu človeki pa ni lahko priznati, da njegova noga ni stala na vrhu. Pravi, bil sem na vrhu, četudi to ne bi držalo. Biti na Triglavu je podobno, kot kadar Italijan reče, da je obiskal baziliko svetega Petra.

In tam zasedajo vrhovi naše oblasti! Nedavno je tam, s predsednikom vlade na čelu, sestankovala naša gospodarska elita, da bi ji Triglav pomagal rešiti kakšen gospodarski problem, na primer najti način, kako bodo pokrili luknjo, globoko 55 milijard, ki nam jo napovedujejo.

Gre preprosto za to, da politike brez simbolov očitno ne more biti. Simbol uspeha pri nas je dogovarjanje na Triglavu. Tudi drugi pomembneži so se vzpenjali nanj, vsaj zasebno. Prvi predsednik Slovenije se je vzpenjal na vrh celo po severni steni. Ni slovenske politike brez Triglava. Ne vem, kako prikrivajo neodhod na Triglav tisti, ki se kot jaz bojijo višine. V vsakem primeru - ni jih veliko. Ne poznamo jih, takorekoč.

Vzpon na Triglav, da bi se tam razpravljajo o prihodnosti države, je simbol slovenske politike , ki hoče biti uspešna. Ni pomembno, ali se pri tem smehljate kot Roosevelt ali preklinjate potrebo po tako visokem vzponu. Sam vzpon priča, da ste politik, ki misli resno. Nič manj resno, kot so druge oblike opozarjanja na moč. Takšnih oblik pa je, in jih je bilo, veliko, uspešne politike pravzaprav ni brez simbolov.

Pred kakšnimi osemdesetimi leti je takratni, močan, pravzaprav je ravnokar postal močan, italijanski diktator dočakal lorda varuha pečata Anthonia Edna tako, da je z obale odplaval do britanske fregate, s katero je elegantni Eden prišel na obisk v Italijo. S plavanjem je gostitelj dokazoval moč "nove Italije". Drugi način dokazovanja moškosti je bil za Mussolinija uspešno zaplojevanje otrok - z ženo, ne z ljubicami.

Motijo se tisti, ki menijo, da predsednik Eisenhover, če gremo dlje, ni mislil na dokazovanje, če ne moči, pa vsaj uravnovešenega premišljevanja državnika, ko je tako goreče in pogosto, in med delovnim časom, igral golf. Konec koncev je morda igral golf, ko ga je prešinilo, da so vojaki - sam je bil tudi vojskovodja -, da je vojska največja nevarnost za družbo. Tako si je izmislil izraz "vojaško-industrijski kompleks", ki ogroža človeštvo. Prav, ljudje se ga v glavnem spominjajo samo po golfu, ne pa po besedah, s katerimi je nastopil proti poklicu, ki mu je omogočil, da je po vojni postal še predsednik. In to v dveh mandatih!

Kazanje moči je skušnjava, ki se ji ni uprl noben znan politik na oblasti. Včasih to delajo neposredno, brez ovinkarjenja. Ko je Chirac leta 1995 vstopil v Elizejsko palačo, je bil odločen takoj pokazati francosko moč. Ukazal je serijo jedrskih eksplozij v južnem Tihem oceanu. Kaj je ostalo od razkazovanja te francoske moči sedaj? Ne veliko. Ni imel moči, da bi uresničil dogovor z Američani in vodil mednarodne sile v Libanon. To so radostno storili Italijani, ki jih nihče ne bi niti vprašal in od katerih se takšna odločnost ni pričakovala.

Pri tem se, seveda, ne izključujejo druge oblike in vrste kazanja moči - odkrili bomo pogosto, da so vzete iz zgodovine in da se svet ponavlja bolj, kot si mislimo. Izvirnega ni. Tako se je, ko smo ga že ravno omenili, sir Anthony Eden nečesa naučil, ko je gledal italijanskega diktatorja, kako plava k njemu! Dvajset let pozneje je, z ženo, ki je bila sorodnica Winstona Churchilla, moč razlagal dobesedno in brez kakšnega večjega premišljevanja, brez blagoslova Amerike, je napadel Suez. Žena je ob njem kričala nad zemljevidom: Uničimo jih, uničimo jih (Arabce).

Neuspešna kampanja je uničila njega. Njegovi nasledniki niso nikoli več poskušali narediti česarkoli brez ameriškega soglasja - imela ga je tudi Thatcherjeva na Falklandih. Tudi Tony Blair je mislil na vtis moči, ko se je odločil, da bo na Downing streetu, sredi vladanja, ženi naredil še četrtega otroka.

Tako smo seveda prišli do druge plati razkazovanja moči - je resnično uspešna in kako dolgo traja? Poglejmo sliko moči s te druge plati, njen epilog. V tem trenutku je moč videti problematična v vseh primerih, s katerimi imamo opravka: Busha mlajšega, z njegovimi že skoraj smešnimi helikopterskimi prihodi in odhodi, Blaira s "tretjo potjo", Chiraca z ohranitvijo "Evrope domovin" in francoskim vodenjem Evrope, celo Angelo Merkel s poskusi uravnovešenega vladanja - vsi so v krizi. Preostane Putin, ki hoče obnoviti Gromikovo formulo, da se nič ne da brez Sovjetske zveze, tj. brez Rusije. Biti na vrhu moči ni seveda nikoli daleč od razvalin moči. No, Triglav je morebiti nekaj posebnega.