MLADINA Trgovina

Jure Novak

9. 10. 2001  |  Mladina 40  |  Kultura

Biti pri sebi

Iztok Osojnik, pesnik

Iztok Osojnik

Iztok Osojnik
© Matej Mljač

Jesensko jutro v Ljubljani. Skozi okno so prvi žarki sonca že zimsko plašni. Navsezgodaj, nekje na drugi strani mesta, Iztok Osojnik vstane iz tople postelje, se usede za mizo ter nekaj ur piše in ureja svoje tekste. Nato med ravsanjem z dve leti starim sinom preleti dnevno časopisje, nekaj malega pozajtrkuje in se odpravi v Društvo slovenskih pisateljev, kjer vsak dan od desetih do dveh opravlja delo direktorja mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Morda se to sliši malo, vendar "delam ves dan. Popoldne se ukvarjam s socialnimi jajci." Sprejemi, sestanki, srečanja. Mamljivo, a Iztok ni tip človeka, ki bi v takih izumetničenih stikih s pomembnimi osebnostmi ravno užival. "Vilenica je resno drag projekt, ta denar imam zmerom nad glavo."

Vendar ni bilo vselej tako. Iztok je bil v študentskih letih del generacije, ki denarja ni imela niti nad glavo niti v žepu. "Hipi scena. Meje so se nenadoma odprle, brez keša si bil lahko povsod." S spalno vrečo v rokah in potnim listom v žepu je bil prepotoval dobršen del Indije in jugovzhodne Azije ter veliko Evrope. In tudi v domači Ljubljani se je precej dogajalo. Študij je začel na arheologiji. "Potem sem ugotovil, da bom vse življenje čepel v jarkih z zanesenjaki in sem raje štartal na literaturo. In to sem resno počel." Kolikor je bilo resno početje seveda sploh mogoče: hipijevska scena je doživljala veliki bum. "Stalno smo nekaj delali, projekti, bendi, bil sem urednik na Radiu Študent." Z Iztokom Saksido in Andrejem Rozmanom - Rozo so ustanovili svoj bend: Papa Kinjal. V nekdanjih prostorih Buldožerjev so se zbirali na vajah, kjer je vsak počel, kar ga je bilo volja. Iztok je igral "kitaro, pozavno, včasih sem pel, s Saxom sva pisala besedila". Z mladostnim entuziazmom so se lotevali projekta za projektom in se šli resno alternativo. Nastajali so gledališki projekti, razstave, konceptualne mahinacije. Generacija je napadla klišeje: priredili so rockovski koncert z impresivno zvenečim seznamom nastopajočih in ga izpeljali - sami. V vsakič drugačni preobleki. "Vidmar je popizdil." Povabljeni v Dubrovnik na gledališki festival, so s seboj zvlekli stoglavo množico, predstavo pa pripravili na kraju samem s prostovoljci. "Na glavnem bulvarju smo razvili rdečo preprogo in s Saxom sva se sprehodila po njej kot dva pomembneža." Ljudje so se ustavljali in strmeli. Na takih srečanjih se je našla bodoča Ana Monro, tudi del NSK-jevcev se je baje prvič srečal prav v Dubrovniku.

Fantje in dekleta so se šli kolektivizem. Neodvisno od OHO-jevcev in ne vedoč zanje so bili ena zadnjih iskreno povezanih generacij v našem prostoru. In Iztok - takrat znan kot Osa - je bil eden glavnih snovalcev kontrainstitucionalnih projektov. "Ves čas smo kaj počeli. A ne brezglavo - stalno smo natančno premišljevali, kaj pravzaprav počnemo." Vendar se je študij bližal koncu in Iztok je nekje na začetku osemdesetih let odšel na Japonsko za kakšno leto študirat japonsko književnost. Ko se je vrnil, se je scena spremenila. "Pomembno je postalo biti in. Vloge so se razdelile, postali smo del institucionalnega." V takšnem okolju pa zanj ni bilo prostora. "Nisem več našel kontakta." Moral se je ponovno poiskati. Začel se je ukvarjati z alpinizmom, ta mu je vsaj na trenutke "vračal tisto svobodo, ki sem jo izgubil v Ljubljani". Pleza še danes: "V gore pobegnem iz vsega tega, iz zatohle zaprtosti prostora. Tam zgoraj je odprt, svoboden svet, ki od človeka zahteva vse, vedno več." Začel je resneje slikati in se dolga leta preživljal kot turistični delavec. Še vedno je sodeloval z alternativo in deloma tudi z institucijami, a zdaj izrazito individualno. "Od takrat nisem del ničesar."

Direktor Vilenice

Do pred tremi leti, ko je postal direktor Vilenice, je bil leta enainpetdeset rojeni Iztok "svobodni umetnik" s statusom, član društev pisateljev in likovnikov. Med intenzivnim ukvarjanjem s slikarstvom je ugotovil, da so vloge tudi v tem prostoru že razdeljene. Je eden od ustanovnih članov Equrne in kot slikar in scenograf je sodeloval z Dušanom Pirihom - Hupom in Ano Monro. A "stroka" ga tudi tu ni sprejela, kmalu pa si pravzaprav niti ni več želel biti sprejet. Tudi v "akademski karieri nimam prihodnosti. Če človek hoče delati, kar želi, tega ni mogoče delati znotraj institucije. In ker sem to književnost jemal blazno resno, kot življenjski projekt, sem videl, da bom zares lahko funkcioniral samo, če bom šel na svoje." Na svojem je deloval predvsem kot književnik in esejist - za seboj ima kakih dvajset izdanih knjig poezije in proze in goro člankov, esejev in urednikovanj. Vendar mu razpršena aktivnost v medijih ni prinesla zadovoljstva: "Prihajalo je do devalvacije idej. Za vsak članek imaš idejo, ki je niti ne moreš razviti, ampak jo samo omeniš." Pisanje je zanj po-klic in ne poklic, torej nekaj, za kar si poklican in skozi kar načenjaš "bistvena vprašanja, ki se tičejo tebe in sveta, v katerem živiš. In za to potrebuješ čas."

A v organiziranja festivala polnem dnevu zna časa primanjkovati. "To me deloma moti. Navajen sem bil slediti svojemu ritmu." Iztok zdaj rešitev najde v tem, da tudi v "najbolj banalnih življenjskih situacijah" poskuša iskati pomene, vzorce, ki jih potem lahko pretopi v čisto zlato literarnega. "Pišem 24 x 7 ur na teden. Literarnost te prisili, da svet dojemaš vedno znova, vsakič intenzivno in prisotno." To se kaže tudi v intenzivnosti dela. Poezijo mu še nekako uspe izdajati sproti, s prozo pa je težava: predlani izdani roman Melinda Podgorny je napisal pred osemnajstimi leti. "Imam knjige, ki sem jih napisal že zdavnaj. Toliko časa je potrebnega, da se vsakdanjost prilagodi tako, da te stvari dobijo neki pomen." Vendar ga to ne moti, saj je z leti prišel do prepričanja, da če si v nečem dober, se ti bo vse "pripeljalo samo od sebe. Mogoče ne boš izdal knjige, se ti pa bo to, kar si vložil, nekako obrestovalo. Kar daš od sebe, to dobiš." Prepričan je, da pozna klišeje, s katerimi bi lahko pisal literaturo, ki bi v našem prostoru doživela uspeh, če bi se mu le uspelo "izogniti špranjam v terenu". A tega noče. Tudi z izdajami se ne obremenjuje preveč, saj se je med gibanjem v kulturniških krogih naučil, da so bolj odvisne od posedanja na kavici in "trgovine z dušami" kot od kakovosti dela.

"Kulturniki so povsem navadni ljudje, ki so se nekako znašli na področju kulture." In človeka ne opredeljuje področje delovanja, temveč sama intenzivnost delovanja znotraj tega področja, to, koliko kdo res hoče živeti. Nekaj časa se je Iztok obremenjeval z medlim odzivom lokalne stroke na svoja dela, a potem se je bil prisiljen vprašati, "ali sem literat ali opica". Ali je res potrebno prijateljevanje z ljudmi, ki odločajo v nekem kulturnem prostoru, da bi bil zadovoljen s samim seboj na podlagi javne podobe? Odgovor je bil kot na dlani - ne. "Kar me zanima, je iskrenje duha, počutim se del vesoljnega sistema in ta me izziva." Zato je dovolj, da deluje in dela, "sem ena izmed vestalk. Svet prihaja od včeraj in gre proti jutri. In jaz grem z njim." Tudi odziv sveta ni slab. Iztokova dela so prevedena v petnajst jezikov, dogaja se celo, da v tujini izda dela, ki pri nas še niso izšla. Kajti pri nas, tako Iztok, deluje "neka nova cenzura, prostor je totalitaren na nepolitičen način". To je cenzura "uradne publike", kulturniške elite, ki se kljub sklicevanju na strokovnost orientira predvsem po zunajstrokovnih merilih in socialnih pritiskih. Literatura sama je drugotnega pomena.

Iztoku pomeni literatura "eksistencialno orodje", ki mu omogoča udeleženost v dogajanju. Je le eno od orodij, ki so na voljo, a "to sem si pač izbral". Vendar je umetnost besede kot orodje na videz dostopna vsem, ki poznajo abecedo in imajo osnovni besedni zaklad. In pisanje poezije je poleg komentiranja športnih prireditev in sobotnega nakupovanja eden od slovenskih nacionalnih hobijev. "Če rečeš, da si pesnik, si nekje med parazitom in kurjim drekom." A tudi matematični zapis je sestavljen iz preprostih simbolov, pa ne bo nihče, ko bo videl doktorat iz matematike, rekel, da tega ne razume in je torej brez zveze. "Na Japonskem sem doživel popolno presenečenje, ko sem se dolgo ogibal tega, da bi rekel, da sem pesnik, potem pa so se do mene, ko sem končno priznal, pričeli obnašati zelo spoštljivo." Kmalu je ugotovil, zakaj: japonski pesnik pozna toliko pismenk in je tako izurjen v kaligrafiji, da je že zaradi tega spoštovan. Vsa poezija je zanj "višja matematika, zadnji stadij jezika", v njej so z bolj ali manj preprostimi formulami zapisani odgovori na nekatera "temeljna vprašanja bivanja".

Kot vrhunec in vrh hkrati poezija, pa tudi literatura v sebi skrivata zapleten ekonomsko-družbeni mehanizem, "celovit sistem, ki vključuje vse od tiskanja knjig do načinov posredovanja". Prav angažiranje tega je bil cilj letošnje do sedaj najuspešnejše Vilenice; med kakimi sto petdeset povabljenimi je bilo poleg avtorjev najti še založnike, kritike, distributerje. "Festival želi postati točka, prek katere lahko srednjeevropski avtor vstopi v svet." In svet se spet, kljub jadikovanju nekaterih iz literarnih krogov o majhnosti in zapostavljenosti prostora, lepo odziva. "Odziv je blazen! Ljudje vrejo z vseh koncev, imamo premalo sredstev, da bi gostili vse, ki se hočejo festivala udeležiti." Iztok je s festivalom "šele dobro začel", pa tudi z ustvarjalnim delom je zadovoljen: "Živ sem. Pronicam v pore sveta."

Tik pred izdajo je njegova nova zbirka pesmi Temni julij. Napisana je bila "že zdavnaj", sredi devetdesetih let, a po letih poskusov jo bo sedaj izdal v samozaložbi. "Drugače ni šlo. Nočem se hvaliti, a moje stvari čas razume šele kakih deset let po tem, ko nastanejo." Morda zato, ker je Iztok tako iskreno in z vsem srcem pri stvari. Dela. Spretno žongliranje s samo njemu lastno, samosvojo ustvarjalnostjo in odprtim pristopom do sosveta mu prav presenetljivo uspeva ter predvsem omogoča biti on sam. Zaveznike išče v idejah, ne v zvezah, prijatelje med podobno mislečimi in ne podobno situiranimi. Vedno je na voljo za iskrena vprašanja in rad naravnost pove svoje mnenje, zaradi česar pogosto ni ravno najbolj priljubljen. Zdi se, da Iztok predvsem iskreno živi samega sebe in svoje delo opravlja z vso odgovornostjo in entuziazmom, ki ju premore. Samotno, odpadniško ustvarjalno pot priporoča "tistim, ki želijo biti veliki ljudje. Pot tudi zahteva veliko, človek mora biti kar pri sebi. Ampak biti pri sebi je fenomenalna stvar."