profil / Svet po fragmentih

Udobno je nameščen na kavču. Iz skodelice pred njim se kadi pravi čaj, med prsti vrti resno cigaro. Govori počasi in premišljeno, vendar pogosto odplava. Včasih se nepremično zazre v zid ali omaro. Potem te spet gleda naravnost v oči in rožlja s prsti. Pred njim leži njegova zadnja, nedavno izšla knjiga fotografij Unseen. Marko Modic je dobre volje in dobre volje je že kar nekaj časa, saj je knjiga izšla pri ugledni berlinski založbi Die Gestalten in tudi na frankfurtskem knjižnem sejmu požela precejšen uspeh, naklada pa je bila že na sejmu prodana japonskemu kupcu. "Zdi se mi, da je ta knjiga preboj, ampak vanjo je vloženih dvajset let dela." No, tam še nismo.

Šestinsedemdesetega leta, ko, pravi, začne fotografirati, je Marko star sedemindvajset let. Vpisan je na fakulteto za agronomijo, "s četrt možganov". Ukvarja se z jamarstvom in alpinizmom: "Stalno fešte, stalno plezanja, bili smo odpuljeni." Prvi fotoaparat mu podari oče in "začel sem slikati jamarje, ta naša početja". Marsikdo postrani gleda že takrat razmazane obraze in na videz nepomembne detajle. A Marko vneto fotografira. "Potem sem mislil, da bom kar fotograf, take neumnosti so mi hodile po glavi." Nekaj ga piči in se nameni v Ameriko na jamarski kongres, misleč, da bo v štirinajstih dneh postal fotograf. Z akviziterstvom, "prodajal sem drugo svetovno vojno in Shakespearja", je zaslužil za kup filmov in nov fotoaparat. In je šel, "in sem škljocal". Ravno pretiranega uspeha z materialom, ki ga je prinesel izza luže, ni imel. Pravzaprav so ga od komercialne fotografije odvrnili odjemalci sami, saj jih preprosto ni zanimal. "To je bilo blazno dobro. Nisem delal, kot so hoteli, in vrata so se mi zapirala, zato sem še naprej delal po svoje." No, vseeno je za nekaj časa potem nehal fotografirati. "Šel sem v športe." Športe? Aha, športe. Smučanje - pod vodo. Za tiste, ki ne veste: obtežiš se z okrog dvesto kilogrami železja (in vsaj nekaj zraka), nato pa, hop, smučke na noge in se odpelješ "do šestdeset metrov globine. Ideja je padla, cak, in smo šli." Še smučanje - po Vezuvu. Jamarstvo do konca: odkriješ novo jamo, kamor še ni stopila človeška noga, stvar poimenuješ, denimo "Babalu sifon", nato pa si privoščiš lahkotno kosilce, sestavljeno iz žvečilnih gumijev (Babalu!) in hrena, ker je to vse, kar ostane. "In še naprej sem hodil v hribe. Take reči."

Med vsem tem početjem je našel tudi čas za prvo razstavo, bila je v Krkini galeriji. "Takrat sem dobil malo veselja. Da je vseeno dobro kaj pokazati, ne imeti samo zase." A kakšne smernice še niso bile začrtane, "tudi slučajno si nisem mislil, da bom kdaj fotograf", zato se do šestinosemdesetega ni zgodilo prav dosti, nato pa se je: "Živadinov. Kar šel sem do njega in mu rekel, da bi rad slikal Krst pod Triglavom. In sem ga. Šestnajst predstav. Ogromno fotk." Precej je potoval, Škotska, Francija, Španija, glede na impulz: "Takrat se je dalo. Denar je kar bil, lahko si spokal in šel." Doma pa se je posvečal performansom. "Delal sem akcije. Kar naredil sem jo. Trajale so par minut, muzika, projekcije fotografij. Zdelo se mi je, da moram vzpostaviti eno posebno stanje, da lahko stvari pokažem publiki." Sledilo je nekaj razstav, ko pa ga je Marjeta Potrč poslala - "Nič ne sprašuj, kar pojdi in pokaži!" - k Juretu Mikužu, tudi prva resnejša v Moderni galeriji, vzporedno z njo je izšla njegova prva knjiga: "Časi so bili taki - neki sekretar je rekel: ni problema. In ga ni bilo."

"Devetdesetega se mi je zdelo, da sem z Evropo končal, pa sem šel v Južno Ameriko." Na ministrstvu si je sredstva za razstavo, ki naj bi bila tri leta kasneje, priskrbel vnaprej. Projekt: knjiga o vodi. Z vmesnimi skoki nazaj in spet tja je na topli celini ostal skoraj vsa tri leta. "Z denarjem, ki sem ga imel, tam ni bilo težko živeti." Nekaj let je v bistvu ves čas samo "pisal, risal in fotkal", vrnil pa se je z okusom za potovanja in željo po svetu, po vsem svetu. Počasi je pričel zahajati k tujim galeristom. "Niti ni šlo več za egotrip. Ugotovil sem, da piva ne bom prodajal, agronom tudi ne bom, da je fotka edino, kar me bo v lajfu peljalo naprej. Ali pa nič." Pristop je bil očitno malce preagresiven in temu primerni so bili tudi odgovori. Ne. Začetne komunikacije z galerijami in založniki, ki so se pravzaprav vlekle do pred kratkim, so bile "pekel. Neke razstave so se sicer dogajale", tudi denar se je našel in Marko je v manjših nakladah izdal pri različnih založbah kar nekaj knjig, ampak "veliki cilji, velike galerije,... za to je bilo prezgodaj, to je bil crash." Razpet med ekstazo dela in nezadovoljstvom z uspehom, "ne veš, kdaj bo dan, ko bodo rekli ja, veš samo, da enkrat morajo", je delal naprej, vmes pa skakal do velemest in nadlegoval galeriste. Navezoval je stike in iskal "ljudi, ki so prijazni, ker svet arta ni prav zelo prijazen. V bistvu je na neki način ogaben. Umetnost sama, ustvarjanje je super, ponorel sem pa, ker se nisem mogel zmeniti za konkretne stvari." Marko je ves čas raziskoval nove poti, nove možnosti, "živel sem s svojimi fotografijami, kopičile so se in nevidno in nevedno sem z njimi - delal. To so nevidni nastavki, ki se potem enkrat sestavijo skupaj." Stvari so se zares sestavile šele na nekem ne tako davnem frankfurtskem sejmu, ki sicer ne slovi kot ravno do avtorja prijazen kraj. "Šefi ti dajo pet minut, če sploh prideš do njih." Neka urednica ga je, denimo, odslovila z: "Nisi mrtev, ne? Pa tudi Picasso nisi. Potem nimaš tukaj kaj iskati." No, k njemu je potem lepega dne stopil urednik Robert Klanten, kar sam, "kar je najbrž edini način", ko je Marko neke materiale kazal nekomu drugemu. In posledica srečanja ni le nova knjiga, temveč tudi to, da so se stvari spremenile. Založbe, ki so prej dajale le polovične obljube, zdaj govorijo o konkretnih projektih, knjigah aktov, New Yorka in prihajajo na dan z novimi domislicami, kam in kako vtakniti Modica. "Zadovoljen? Sem." Pa ne glede ustvarjanja, tu gre pot naprej, temveč glede biznisa. "Zdaj je to to. Zapihal je drug veter. Stvari se začenjajo dogajati. Rečem lahko samo, da sem lucky guy." Ljudje na vrhu so namreč, tako Marko, prijazni, samo pod sabo imajo šakale. "In jaz sem se dvajset let zaletaval v te šakale", zdaj pa je vse vloženo delo "končno začelo nekaj vračati".

Nazaj se pogosto vrača tudi Marko sam. Veliko dela namreč opravi - na poti. Ko potuje, je "najsrečnejši človek na svetu. Na poti ti, če so to kraji, ki so ti blizu, možgani delajo drugače. Tudi če ne privlečeš takoj ven fotoaparata, si tam, razmišljaš." Ko začuti, da mora iti, gre. Zdi se mu, da vnaprej ve, kam mora, kaj ga bo privlačilo, kje bo delal. Ko je bil na primer na Škotskem, je "slutil", da mora iti v Francijo, v Bretanjo. "Tup, tup, sem šel. Kratki izleti, ampak delal sem ful." Marko je, se zdi, fasciniran z odročnim, nedotaknjenim. Jame, morske globine, divjina višin ali nedotaknjenost otokov, hkrati pa srž urbanega, jedro, New York. Tudi v prizorih, mimo katerih se vsak dan sprehodi milijon ljudi, najde Marko tisto, kar je ostalo od drugih neopaženo. "Že ko smo z jamarji zahajali v Rio, smo se precej pogovarjali o občutku, ki ga imaš, ko najdeš nekaj novega. Samo v jami in pri potapljanju imaš ta občutek." Ko človek gleda Markovo fotografijo, ima, se mi zdi, podoben občutek tudi sam. Tu ni bilo še nikogar. V detajlih, v razkosanih delčkih realnosti najde Marko tisto, kar je prej iskal na najbolj ekstremnih lokacijah. "Ekstremi so se odmaknili, pod vodo tudi slučajno ne mislim spet smučati." Deluje po notranjem kompasu, ki ga vedno znova preusmerja na neko drugo področje. "Ta ... dosledna površnost mi je reševala hrbet. S stvarmi nisem pretiraval." Zdi se mu, da je ves čas delal skoraj premišljene korake, "čeprav takrat to niso bili".

Tudi v ustvarjanju se nagiba k preskokom. Tako so nastale montaže, pa ne digitalne, temveč izključno "na roko" narejeni prepleti fotografskega gradiva. "Ni mi bila več dovolj samo fotografija in sem naredil pač to. Potem sem leta in leta forsiral te svoje montaže, češ, to je to, glavna zadeva." Hkrati tudi riše, sličice so se v bistvu razvile iz čačk ob dnevnikih, ki jih je pisal v Južni Ameriki. Z leti so se osvobodile teksta in se ga popolnoma otresle. "Tega je ogromno, nekaj sto slikic." S fotografijami in z montažami vred je to pomenilo, da se je material kar nabiral in nabiral, dokler Marko ni pričel izvajati čistk. "Škarje in ni bilo več. Ogromno fotk je šlo." Pred pogubo so stvari deloma reševali prijatelji, celo oče mu je nekoč dobesedno iz smeti rešil polno škatlo diapozitivov. Za to jim je zdaj hvaležen. "Kdo je kriterij, ki reče, kaj je v redu in kaj je brez zveze? Najbrž jaz bolj kot kdo drug, sem si mislil." Zdaj ne misli več tako: "Ugotovil sem, da lahko ljudje gledajo na moje stvari povsem drugače." To se je potrdilo, ko je Klanten prišel v Ljubljano izbirat fotografije. Hotel je videti vse. Ampak vse. In Marko je vlekel stvari na dan in "jaz tudi slučajno ne bi izbral vseh teh fotk, če bi mi rekel: pokaži mi sto najboljših." Stvari bo zato raje prepustil urednikom. Rad bi izdal čim več knjig iz gradiva, ki ga že ima, da bo imel "v glavi prostor za nove stvari, pa tudi zato, ker knjige delajo zate. Knjige postanejo tvoj menedžer."

Marko Modic je kaj čuden tič. Človek ima pri njem pogosto občutek, da tava in se zaletava hkrati. Ko njegova visoka postava v črnem vihra skozi mesto z obveznimi bulerji ("nisem še našel boljših čevljev"), je ena oseba, v kravati in počesan je nekdo drug, spet tretjega najdeš, ko sortira svoje fotografije, kot da te ni zraven. Ob delu je odločen in trmast, med pogovorom pa lahko sproščeno in pozorno posluša, dokler spet ne odplava. Venomer išče - nekaj drugega. Drugo glasbo, druge knjige, druge prizore, poglede, čeprav je ves čas že v nekem drugem svetu. Vsaj zdi se, da podobe, ki jih z objektivom in s filmom izkoplje na dan, niso del vsakdanje realnosti. "Svet doživljam po fragmentih. Iz njih sestavljam celoto. Ne znam gledati globalno." Življenje je zanj vrsta posameznih trenutkov, dogodkov, doživljajev. Profesionalna deformacija, ki je posledica dveh desetletij ustavljanja, zamrzovanja toka življenja? Ali pa Marko življenje pravzaprav skozi svoje delo šele taja? "Delam tako, kot da bi iskal neke mozaike, ki se pojavijo na dnu morja moje podzavesti. In skozi leta in leta nekako priplavajo ven." Marko torej živi z družino, s kostumografinjo in oblikovalko Barbaro Stupico in sinom Krištofom, v neki drugi Ljubljani, v nekem drugem ateljeju sredi Poljan. In zdi se, da ga, ko ga srečaš, tudi približno ne vidiš tako dobro, kot če se vanj zazreš med platnicami kake knjige. "To bi še rad povedal ..." reče na koncu pogovora in po razmisleku, "... ne, ne, zgubil sem se. To je to."

povezava