profil / Prav nič romantičen lik

Za ideale ginu budale, je svojčas jedko razmišljal Bora Đorđević - a samo to, da je gospod Lucien dočakal častitljivo starost, še ne pomeni, da ni bilo njegovo celotno življenje posvečeno najlepšim in najsvetlejšim vrednotam, kar si jih je kdaj zamislila človeška duša. Sivolasega belgijskega gospoda v udobnem rdečem puloverčku so mi najprej predstavili kot trockista, vendar njemu samemu izraz ni preveč povšeči. "Ljudje, kot sem jaz, nasploh ne maramo takih etiket," mi je povedal, ko sva se skozi mestni vrvež počasi pomikala proti Maximarketovi slaščičarni, ker se mu je Salon zdel bistveno prehrupen. "Problem oznake, kot je 'trockist' ali 'trockizem', je v tem, da je vezan na sam lik, na samega moža, osebno pa svojo politično misel neprimerno raje vežem na koncept kontinuacije leve opozicije v sklopu boljševistične partije." Ko sem ga vprašal, kateri opisni samostalnik bi mu bil - če bi enega pač moral izbrati - najbolj povšeči, ni veliko razmišljal. "Revolucionarni marksist!" je izstrelil in se nasmehnil. "Ob tem pa naj dodam, da se je tudi sam Marx rad hecal, da ni marksist!"

Gospod Lucien se je rodil leta 1934 v Liegu in obdobju ustrezno ga je globoko zaznamovala človeška norost, ki jo je v bistveno pristnejši in slabše zakrinkani obliki kot kasnejši rodovi opazoval, kamorkoli se je obrnil. "Ko otrok vidi, da zajame tak barbarizem celoten svet, ga lahko zanima - no, vsaj mene je - samo eno vprašanje: kako se je lahko kaj takega zgodilo?" Od najnežnejših let je željno prebiral vsakovrstne zgodovinske knjige - in čeprav so mu pod roke sprva prihajala izključno propagandistična besedila uradne kolaborantske Belgije, mu je pod njihovo spolirano površino kmalu uspelo zaslediti lažnivost, oportunizem in hinavstvo. S trinajstimi leti je doumel, da je bil Lenin - še danes njegova najljubša figura revolucije - s svojim krogom ožjih sodelavcev edini, ki je razumel pravo vsebino kataklizmičnega konflikta: edini torej, ki je znal dovolj učinkovito razčleniti "ples imperialističnih banditov, ki so se spravili razparcelirati svet".

Ko je bil še najstnik, se je nemudoma pridružil domačemu gibanju mladih socialistov, absorbiral nešteta kremenita predavanja in prebral skladovnico zdravo dialektičnih knjig. Ko je leta 1951 v sklopu omladinske brigade pri Banjaluki pomagal graditi železnico, se je na lastne oči prepričal, kako realna je lahko družbena revolucija, na krilih katere delavci s primitivnimi produkcijskimi sredstvi nerazvito deželo transformirajo v razvito. "Saj veste - zgodovina teče, ti pa nekako postaneš njen del." S somišljeniki se je strašansko navduševal nad jugorežimom, ker je ta presekal s stalinizmom in uvedel samoupravljanje, a je tudi res, da ga naša pretekla resničnost ob obisku seminarja v Zadru leta 1957 ni tako očarala, kot je pričakoval, da bi ga znala. Zdelo se mu je, da so prihajale cvetke težke uradne birokratščine na usta udarnih mladih delegatov nekoliko bolj mehansko, kot bi bilo prav. Od doma je bil namreč vajen skrajne debatne dialektike in je tudi sam včasih simpatiziral s skupinami, ki so jih sredinske socialistične struje rade odpisovale kot "anarhistične".

Marsikdo od nas bi verjetno menil, da sodi Belgija polnopravno v koš drugih zgodb o uspehu hkrati trulega in bisernatega Zahoda, vendar gospod Lucien pravi, da ni docela tako. V letih '60 in '61 je poskušala zdrava levica sicer reorganizirati državno gospodarstvo, a so bili vsi njeni konkretnejši poskusi zlomljeni. Po drugi svetovni vojni je ostala večina produkcijskih sredstev v državi odlično ohranjena - vsaj v primerjavi s tistimi pri sosedah -, kar je bila v primerjavi z ekonomsko sliko razsula drugod na celini ogromna izhodiščna prednost. Višja buržoazija je zaradi tega zaslužila ogromno denarja, a se ji po besedah našega profiliranca potem ni ljubilo vlagati v modernizacijo industrije, ta pa je v sedemdesetih letih zato doživljala boleče kolapse, posledica pa je bila serija socialnih kriz v osemdesetih. Gospod Lucien je leta 1957 stopil v službo kot kemik, odgovoren za proizvodnjo jekla, kar je bilo "suženjsko delo", torej neposreden odsev natanko tistega, o čemer je bral v učenih revolucionarnih knjigah. Nemudoma se je vpisal v lokalni sindikat.

Večino svojih marksističnih idej je povzel od dolgoletnega velikega prijatelja Ernesta Mandela, voditelja in tudi v slovenščino prevedenega najpomembnejšega teoretika Četrte internacionale, ki je umrl leta 1995. "Sedeti ob njem v centralnem komiteju je bila zame najboljša šola, kar sem jih lahko dobil," se preživeli prijatelj z zanosom spominja danes. "Naučil me je, da je politika kot umetnost - zelo težka. Vedno je razlagal, nikoli silil. Čeprav je bil veliki šef, si mu lahko - če si imel za to seveda dober razlog - dejal, naj bo kar lepo tiho, in te je poslušal. Bil je vljuden, izobražen, vedno lepo oblečen, čist. In topel. Celo moji starši so ga imeli radi, čeprav so sami izhajali iz buržoazije."

Predan sindikalist je ostal gospod Lucien celih enaintrideset let, drugače od prenekaterega foteljaškega tovariša pa je prvih dvajset let ohranil tudi svojo težaško službo, da ga je vsak dan spominjala na kruto resničnost delavskega obstoja, da je bil torej lahko ves čas v neposrednem stiku z željami in pogledi tistih, ki so ga izvolili. Njegov aktivizem ga je sicer osebno osrečeval, čeprav je bila večina zmag dosežena predvsem na mikroravni. Ko sem ga vprašal, kaj šteje za največji uspeh svojih tridesetih aktivnih let, sem dobil v odgovor najprej samo globoko žalosten vzdih. "Veste, zgodovina moje tovarne je zgodovina ekonomskega in socialnega poraza. No, če nič drugega, nam je uspelo uveljaviti sheme zgodnje upokojitve - pa še za te je res, da v bistvu niso bile prava zmaga, temveč najnežnejši možni način zapiranja delovnih mest. Ljudje so sicer izgubili službe, so pa zato dobili do 2000 evrov penzije na mesec."

Na moje strastno pridušanje, da sem pripravljen ob taki ureditvi brez enega samega pogleda nazaj škartirati katerekoli tri službe skupaj, se je zopet otožno nasmehnil: "To so bili drugi časi. Situacija se je vmes spremenila, in to na slabše. Doma v Belgiji imam recimo mlade prijatelje, ki so strašansko kvalificirani - recimo diplomirani fiziki, ki so v praksi blazni strokovnjaki za računalnike - in delajo za 800 evrov na mesec. Včasih je bilo precej bolje."

Zmaga ali ne-zmaga, koncept predčasne upokojitve je bil dovolj dober, da ga je uporabil tudi sam in se leta 1987 kot vesel penzioner preselil v Slovenijo - predvsem zato, ker je naša njegova punca. Po njegovih opažanjih se je naša domovina v petdesetih letih iz še resnično precej balkanske prelevila v izrazito moderno državo, je pa res, da tudi pri nas vsak dan opaža pospešeno erozijo splošnih delavskih pravic. "S tem, da imate pri vas glede tega še dodaten problem: vaše ljudstvo sploh ni navajeno, da bi se tem napadom upiralo, in rado popusti povsem brez boja. Zdi se mi, da ste bili Slovenci med drugo svetovno vojno totalni heroji, potem ste se pa morda malce ... razvadili, saj je za delavca tako ali tako poskrbela država in nanjo zaradi tega ni bilo treba preveč pritiskati. Kot uporabnik vašega zdravstvenega sistema lahko recimo rečem, da je še danes precej boljši, kot je v Belgiji. Ni pa nujno, da bo tako tudi ostalo."

Čeprav ga socialne krivice bolijo, kamorkoli gre, pri nas ni dejavno posegel v razredni boj. Pravi, da bi bilo to arogantno in superioristično in da noče ponavljati napak marsikaterega zahodnjaka, ki je prišel k nam s kolonialno dobrohotnostjo delat red. Pravi, da čuti do našega naroda velikansko spoštovanje in da gotovo sami dobro vemo, kaj je za nas najbolje. Osebno sem dobil ob tem jasno asociacijo na etični zakonik iz Star Treka, po katerem se napredne civilizacije ne smejo vmešavati v razvoj kamenodobnih aboriginov na nazadnjakarskih planetih vzdolž Rimske ceste, a je bilo gospoda Luciena nemogoče pripraviti do tega, da bi se strinjal, saj seveda ne ve, kaj je to Star Trek.

Kljub temu se je ob prihodu k nam odločil, da svojemu stažu primerno ne bo sedel v naslanjač in čakal na Matildin zvonec, temveč se je dejavno vključil v programe za pomoč vojnim sirotam in na Roški ulici pomagal ustanoviti jezikovno šolo za otroke iz Bosne. "Ker sem bil tudi sam begunec - mama me je med vojno spravila v Francijo -, se zelo dobro zavedam, kako hitro begunec izgubi človeški status ne samo v očeh hladne in nezainteresirane javnosti, temveč - in to je celo neprimerno huje - tudi v svojih. Zato svoje dejavnosti na tem področju ne bi opisal kot dobrodelnost - vsaka 'dobrodelnost' namreč v sebi nosi tudi klice takega ali drugačnega hinavstva -, temveč kot pomoč pri rehabilitaciji njihovega duha!"

Ideale marksistične revolucije danes udejanja predvsem prek članstva v Četrti internacionali, za katero je Lev Trocki, soustanovitelj Tretje, preden mu je Ramon Mercador po Stalinovem nareku avgusta 1940 v Mehiki s cepinom razlil možgane, zanosno izjavil, da ji bo nedvomno uspelo. Gospod Lucien je član mednarodne organizacije s sedežem v Parizu že prek štirideset let in mora priznati, da ji za zdaj še ni uspelo, predvsem iz dveh razlogov: zaradi nasilnega osipa (dobršen del zdrave leve opozicije je v Rusiji fizično uničil že Stalin, v Belgiji pa so recimo fašisti potem med vojno pobili pol celotnega članstva) in zaradi številnih frakcijskih razhajanj znotraj samega pokreta. "Ne, kot velikemu gibanju nam še ni uspelo ... Obstajamo pa!" V Franciji in na Portugalskem zastopajo šest odstotkov volilnega telesa, trenutno pa se z vsemi močmi borijo proti sprejetju evropske ustave, saj so prepričani, da organizira tržno gospodarstvo izključno z vidika vladajoče elite, pravic delavcev pa je zraven "samo za blabla".

Hecno se mi je zdelo, ko sem ga v najinem prvem telefonskem pogovoru vprašal, ali obstaja kakšna spletna stran, kjer bi se lahko vnaprej malce bolje poučil o njem, in se mi je v odgovor zasmejal, da bo najbolje, če vprašam kar policijo. Več potem ni hotel povedati, ker se je bal, da bi bila policija užaljena in bi ga morda celo tožila zaradi obrekovanja. Ko sem izrazil mnenje, da se ta bojazen ne sliši ravno revolucionarnomarksistično, je odvrnil: "Če hočete reči, da ne delujem ravno kot pretirano romantičen lik, potem imate čisto prav. Pri revoluciji ne gre za romantiko, temveč za resno dejavnost: sprememba ustroja družbe je skrajno težavna reč in jo je mogoče doseči samo korak za korakom, štrajk za štrajkom, 5000-tolarsko povišico za 5000-tolarsko povišico. Spomnim se, kako je našo stavko v Belgiji obiskal tudi človek, ki je imel pod plaščem pištolo; to so mi povedali pozneje. Ko imaš v trebuhu enkrat kroglo, kje je potem romantika?"