7. 6. 2007 | Mladina 22 | Kultura
Galerija, ki se skriva za galerijo
Primož Nemec, kulturni producent
© Borut Peterlin
"Izhajam iz vasi, kjer je bil doma nogomet, iz Bilj pri Novi Gorici. Tam je zelo dobra nogometna šola za mlade in logično je bilo, da si šel hkrati v prvi razred in v vaški nogometni klub. Bili smo kar uspešna generacija, kar nekaj mojih soigralcev je bilo nekaj časa v prvi ligi, na primer vratar Nogometnega kluba Hit Gorica Mitja Pirih," pravi Primož Nemec, lastnik galerije Ganes Pratt, ki se sramežljivo skriva za že desetletja uveljavljeno in pomembno Equrno. Bil je nogometaš, še kar nadarjen. In to, kot pravi Primož, v družini, kjer so bili vsi umetniki. Ko reče vsi, res misli vse. Primožev oče Negovan je bil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev - aprila letos bi praznoval 60 let, jeseni pa bo 20 let, odkar je preminil. Mama je umetnostna zgodovinarka, njeni starši so bili ljubitelji glasbe, pevci v zborih, teta Ingrid je pianistka, sestrični po mamini strani Rene in Neda sta kiparka in igralka. "Tako da sem tudi zaradi tega pri sedmih letih začel igrati violino v glasbeni šoli in vedno me je zanimalo početje različnih stvari." Človeku so nekatere stvari položene tako rekoč v zibko, njega pa je nekaj sililo v nogomet. Še sreča, da je tam dalj ostal njegov nogometno veliko bolj nadarjeni brat Matjaž, sam pa je po najstniških letih videl, da ga žoga, pa čeprav je bil Hit Gorica eden najpomembnejših slovenskih klubov, vse manj zanima. In kaj ga je zanimalo? "Vedno me je bolj zanimalo, kaj je zadaj, za kulturo. Kaj je sploh umetnost in kako se umetniki sploh uveljavijo. Lahko bi rekel producentstvo, kulturni menedžment." Ko je bil še bruc, je v domačih krajih organiziral Mesto Mladih, festival, ki letos v Novi Gorici poteka že desetič. V drugem letniku gimnazije se je začel ukvarjati s teatrom. "Primorsko dramsko gledališče in goriška gimnazija sta imela dober dogovor o sodelovanju in imeli smo kar fino skupino, ki so jo sestavljali večinoma gimnazijci in je delovala v okviru Primorskega dramskega gledališča. Takrat sem od blizu dobil občutek, kaj pomeni delati v teatru, ker smo sodelovali s celotno ekipo, ki je bila tam zaposlena. Nekaj časa sem celo mislil, da bi bil režiser, pravzaprav sem precej resno razmišljal o tem, spraševal sem se, ali bi bil lahko dober. Vse skupaj pa mi je pomenilo bolj iskanje znanja za producentstvo. V četrtem letniku smo začeli delati predstavo in takrat sem stavil sam s sabo: če me predstava zadovolji, bom šel na sprejemce na akademijo, če pa ne, obrnem list. To je bilo zame vedno zelo enostavno. Vedno se držim svojih načel in delam tako, kot si pač zabijem v glavo. Nekaj se konča in začneš nekaj na novo, zamisli mi nikoli ni manjkalo." Predstave ni bilo. Zaradi prostorskih težav so morali spremeniti načrte. "Nisem izgubil vizije, volje, vedel sem, da bom še produciral, pridobil sem si nekaj znanja, ki je potrebno, da kaj izpelješ, torej doumel sem, da moraš veliko narediti, da kaj ustvariš, da tvoja vizija postane uresničljiva, vidna, sprejeta. Če govorimo o razstavi, sem spoznaval, kaj vse moraš narediti, da jo postaviš in jo potem primerno predstaviš javnosti, hkrati pa, kako organizirati koncert in nanj privabiti 2000 ljudi." Gre za dva različna načina, ampak dejstvo ostane: publika, ki jo sestavlja 50 ljudi, je v galeriji enako pomembna kot 2000 obiskovalcev koncerta. "Gre za interakcijo, ki me je vedno zanimala. Vedno sem raje gledal koncert iz backstagea, veliko raje sem ga doživljal na drugi strani in ne med občinstvom," poskuša pojasniti svoj odnos do kulturnega menedžerstva. Iz svoje novogoriške producentske zgodovine se najbolj spominja zadnje organizacije velikega kresovanja. Na travniku pred občino sta igrali skupini Zaklonišče prepeva in Zabranjeno pušenje. "Na koncu so odigrali štiri komade, dva benda hkrati na odru, spontano. To je spravilo publiko dejansko v delirij." Ampak Nova Gorica ni pravo mesto, posebno za kulturo, misli Primož, zato je po študiju ostal v Ljubljani. "Ljubljana je prvo mesto, kjer živim. Vezan sem na Bilje, Nova Gorica pa je bila zame nujnost. Ko sem bil še v Klubu goriških študentov, smo v klubu dobro delali, bil sem član fenomenalne skupine ljudi. Delali smo prostovoljno in s srcem. V tistih štirih letih, kar sem bil tam v upravnem odboru, sem nabral ne samo za faks, ampak za magisterij izkušenj." Potem se je naveličal delati kompromise, dovolj mu je bilo, da mora vedno privabljati številne goste, obiskovalce, dosegati pozitivno bilanco, da mora upravičiti strošek za kulturno prireditev. Zato se je začel oddaljevati od take študentske scene. Takrat se je v Ljubljani lotil projekta z zelo dobro ekipo, kot pravi, meseca kulture. "Tisto leto je bilo tako, da so približali teater študentom, kar je bilo prvič, in imeli smo dobro obiskane predstave, zunaj smo puščali po sto ljudi." AGRFT ima težavo, da je njegova dvorana premajhna in predstave ne morejo biti namenjene javnosti, ampak le prijateljem, staršem, profesorjem in tistim, ki so del teatra.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
