Bratranec iz islandije

Egill s

Jaša Kramaršič Kacin | Mladina 48 | 3. 12. 2001

Disko

Bledoličnega pobalina, ki se v zaodrju zakrinka v zakmašen gvant in frizuro, pod katero se je v sedemdesetih pričakovalo kumrne otoške face kalibra Faces, Sweet ali Slade, je v domovino pripeljala španovija Nataše Petrešin in kluba K4 in se ga je oglaševalo s povedmi Bowie, Prince in Beck. Če bi ob ogledanem četrtkovem nastopu v K4 Islandca Egilla S vsem bežnim poznavalcem Bowieja in Prinčija le požugali s prstom, pa bo primerjava z Beckom, posebej njegovimi "kantavtorskimi" začetki, vzdržala.

Posebej, če izgovor, inspiracijo za bizarne interpretacije, ob katerih se obrača v grobu večina inkriminiranih strank, z Beckovega countryja in hipijade odločneje premestimo v sedemdeseta in h končnemu vtisu prištejemo Egillovo nebogljeno kitarjevanje in rokovanje z nalašč primitivnimi ritmi in nasnetki iz priročnega laptopa. Egill, tremi podložno in vobče smotano bitje, lahko - posebej po prvi večerni smotki in posebej vsaj bežnim poznavalcem snovi - z bizarnimi besedili in izmaličenimi odmevi od bitlesov do bičbojsov in t-reksov poskrbi za prijetne pol urice heheta, a mu za učinkovitejšo in pretresljivejšo retrorazgradnjo, kakršno denimo pri nas uganja Harry den Hartog, manjka rdečih krvničk, polente ali staža v deželni blaznici.

Nič več kot mirno prebavljen večer v K4, ki bi se lahko po silnicah doslej opaženih koncertnih podvigov kmalu začel ubadati z mislijo na drugim izmikajoče se kapacitete tipa Gonzalesa, Peaches ali na katero od lahkoglasbenih atrakcij. Svet je poln čudnejših čudakov.