Kultura

Panks not dead

Awakening

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 27  |  10. 7. 2002

Lepo je, da se med prireditelji elektronskih veselic, ki bi si drugače, posebej če ciljajo na isto publiko, najraje pregiznili vratove, najdejo tudi, ki v prid uspelejše čage zedinijo moči, o čudo, ki celo mezgajo in se zabavajo na lastni veselici. Oboje se je prejšnji konec tedna posrečilo postavama Acid Frequency (ex Individia) in World of Trance, ki sta tekom sezone uspešno vijačili na Metelkovi in v K4 in se od nje poslovili z bivakiranjem na travniku pod Turjakom. Awakening, kakor se je imenoval doslej najbolje organizirani zbor transerjev najbolj psihedelične sorte, je sicer v petek zalil monsum, a je sobotni večer pričakal z dovolj močno feršterkarijo, z značilno folkloro fluorescenčnih tapiserij in s sredi plesišča nameščenimi kokoni, z dostojnim šankom in debelimi čevapi, ter ponudil v oddih s projekcijami dodatno namedeni chill-out. Pa muzika?

Sodeč po zadnjih dognanjih iz domovine in z Awakeninga se je psy trance, za katerega bi vendarle domnevali, da bi lahko kazal več pestrosti ali celo izvenžanrskega apetita, približal (dolgočasnejšemu) tehnu, če ne tudi z zvokovjem, pa z metodo miksanja in izbiranja podobne si muzike ter z deri! neposrednostjo napada na plesalstvo. Žal pa brez suspenza, kot da bi deset ur poslušal en jezni hardkorovski ansambel za drugim, skrepenijo tudi vrhunci, še toliko bolj, ko se že tako ali tako miceno, v špici programa okoli stopetdeset duš veliko transerko krdelo v jutranjih urah skrči na ob tabornem ognju prezebajoče preživele.

Zanimivo je, da si je energičnejši pristop utrl pot tudi na umirjenejši muziki namenjen Space Cadet Open, kjer se je del noči res mešala ambientala, a se je brez repa in glave vrtelo tudi tretjerazreden drum&bass, zlajnan reggae in popevke. Če seštejemo, se je konjenici Rodea še najlepše spahovalo ob tekočem popoldanskem setu Kobayagija in še najbolj rezgetalo ob fenomenu Awakeninga, štajerski zasedbi Tehnodžinica, ki, s primitivnimi mašinami, rudimentarnim ravnanjem z bas in solo kitaro in kričavo pevko, razdira nore šale nekje med hardcore tehnom, transijado in (turbo)folkom z Đurđevdanom vred! Kakorkoli že. Četudi gre za dovolj frišna podjetja in četudi jim je verjetno dobro del glede na ponudbo med sezono pričakovani spored, bosta organizatorja poletje izrabila tudi za tvorno premišljevanje o vzrokih nenadejanega izpada obiska in za tuhtanje, ali bi se namesto večinoma dobro znanih didžejev iz domovine in Hrvaške izplačalo povabiti na dostojno dolg set kak magnet iz tujine. Škoda za plac.