Kultura / Nori pilot

Po svetovnih odrih resnično ne tabori veliko čudakov, ki bi se lahko kosali z Bobom Logom III., polovico nekdanjega dua Doo Rag, bluzmenom, ki nastopa oblečen v oprijet, plastičen umetnostno drsalni kombinezon in si na glavo povezne pilotsko čelado z vdelano telefonsko slušalko, v katero poje, medtem ko si z eno nogo daje ritem na bas bobnu, z drugo pa pritiska na s činelo zvezani pedal in stikala ritem mašine.

Seveda je vsa reč tako daleč od varno udomačenega bluza za poletne festivale, kolikor je popačeni šus Bobovega para nemarno elektrificiranih kitar in le na vsake kvatre razumljivo hreščanje, ki prihaja iz slušalke, daleč od plemenitega zvena in žlahtne povedi bluzovskih folkloristov.

Bob Log pa se ne izkaže le z dodelanostjo svoje krinke, podenmitologijo, ki jo zganja okoli svoje bojda razvratne persone in produkcijo, ki kot da bi citirala in do nojza potencirala razdrapane zgodovinske posnetke, temveč je tudi neznansko strokoven in sočen slide kitarist in ga, z zaslombo ritmičnih matric, s katerimi si pomaga pri poudarkih, žge, kakor ga ne žge marsikateri petčlanski ansambel iz logov založbe FV. Ki mu verjetno ne pride niti na misel, da bi poziral ob oglušujočih tehno BPM-ih in v Ortu vabil navzoče, naj v njegov viski pomočijo svoje dojke, naj skušajo z njimi v ritmu ploskati ali naj mu sedejo na kolena, da jih odgalopira do užitka. Koš invencije, na maksimum sfrizirani rokenrol cirkus za novo tisočletje.