Kultura / Z razlogom čez Trojane

Na Rodeov naslov kdaj pa kdaj pride tudi kako pismo, paket - nepozabni: mrtva, zrelo vonjajoča orada; mehanska roka na vzmet, ki se z nazorno iztegnjenim sredincem sproži iz paketa; pismo prekletstva nekega postonjskega kitarista - ali emajl. Med tistimi, ki so pred kratkim segli do srca, je bila tožba čelništva mariborskega cikla Skrite note, češ da se je Rodeo zožil na dimenzije lokalne rubrike, da težko odkopitlja iz domače kotline, da bi res lahko kdaj prigalopiral do Maribora, četudi Skrite note tainta koncert prirejajo v sodelovanju z Defonijo in ga je zatorej moč použiti v Gromki... Žal je hudo očitno dejstvo, da je največja koncentracija dejavnosti v kulturi domovine prav v ljubljanski kotlini in da izbirčne in po vrsti razočaranj kaj plašne konjenice zlepa ne zvabiš drugam, če tja ne vabi izjemen program, verodostojnost selektorja ali specifično vzdušje, zaradi katerega se je Rodeo kdaj tudi potrudil na iste koncerte v, denimo, blaznico ilirskobistriškega MKNŽ-ja. Ker Gromka zelo ustreza našemu ušesu in kadilskim navadam in ker nas s Skritimi notami ne druži ljubezen do džeza vobče, kakršna je kazna v njenem "tradicionalnem" sporedu, je tako konjenica le redko slonela na šanku Satchma.

Zato pa je v ponedeljek, ne v Satchma, temveč v dvorano ŠTUK, kjer je prostor za klavir in, za razliko od ljubljanske stiske s podobno dvorano, za tisočero grl, na Skrite note vabil edini nastop kvarteta Four Walls, v katerem se udinja eden izrazitejših pevcev sodobnosti Phil Minton. Izrazitejših? Minton, ki je že davno povozil lepe želje lepih duš po artikulaciji in srednji meri, si je za izgovor neverjetnih akrobacij, nečloveških registrov, pretanjenih občevanj z mikrofonom, bebljanja, šumov in pačenja tokrat izbral besedila Konfucija in Ho Ši Mina ter poezijo Paula Hainesa. Ob odločenosti ansambla, da fingira Toma Waitsa, maliči tango, Kurta Weilla, rokenrol žaganje ter bojda da Schubertove samospeve, sta vsak naslov viže in vsaka napol slišana beseda, ki pobegne Mintonovemu mlinu označevalcev, napotek za še bizarnejše branje in, ob suvereni igri in norih skečih ansambla, dovolj velik razlog, da skočiš čez Trojane. Gre li tudi za džez, kakor bi bilo dojeti iz pedigreja nastopajočih? Le kolikor se tiče žlahtne improvizacije članov, sicer pa bi bilo treba iz podstrehe izbrskati zamrli pojem rock-in-opposition. S tunelom pa bo še laže.