Jan Jelinek

Zadubaj me nežno

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 22  |  4. 6. 2004

Klub K4 ravno zaključuje eno plodnejših in zavoljo trenj s sitnimi, samopašnimi, vplivnimi krajani ter ignorantsko mestno oblastjo tudi eno najbolj napetih sezon, ki si jo bodo njegove stranke zapomnile po izjemni koncentraciji zvenečih imen sodobne elektronike, katerim je bilo moč vse do tehno recesije prisluhniti le s ploščkov ali na množičnih veselicah. In kam bi na kaki tehno veselici vtaknili patrone kalibra Jana Jelineka, ki je kot gost abstrakciji posvečenega Synaptic Bara tam v četrtek klikal po laptopu in vijačil po mikseti? Definitivno - v chillout kamro za ohlajanje vročičnih telesc in razbremenitev kosti, ali, še bolje, na rep kakega intimnejšega afterja, ki bi ga Berlinčanov "organski", slojeviti spored s temelji v dubovskem izročilu in z navezavami na house ter tehno zvokovje zasigurno zaokrožil v radost vseh otrok MDMA-ja.

Svetla, prefrigana, fines in potankosti bogata muzika, ki bi jo zaradi podtalnega gruvanja - za razliko od Octexovega prisiljeno kunštnega live acta, ki je uvedel Jelineka - menda imeli v čislih tudi na Jamajki, četudi bi koga zmotilo vztrajno pokljanje in cvrčanje, sicer posledica tehničnih težav, katerega je večina navzočih tako ali tako pripisala ustrojenosti sporeda in cliks&cuts maniram. Ker se nam ob Jelinekovem blagodejnem prispevku kar same vsiljujejo paralele z nedavnim nasilništvom Mouse On Mars v istih prostorih, pa tvegajmo še eno: v kateri blok sodi dežela, kjer že več kot desetletje dogaja elektronika, a ljudstvo, ki po drugi strani množično dere na farso, reciklažo tipa Kraftwerk, po vsem sodeč ni nikoli slišalo za fenomene kot so Plaid, Jelinek, Mouse On Mars...da bi jih počastilo s primernim obiskom? Čeheraj, tudi če gre le za posledico tega, da je Synaptic Bar tokrat odprl vrata brez seznama prejemnikov zastonjskih vstopnic.