Kultura

Kitara - perkusivni pristop

Kazuhisa Uchihashi

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 8  |  22. 2. 2006

Kazuhisa Uchihashija je modro vodstvo Menze pri koritu napovedovalo kot super koncert in deloma mu je treba pritrditi ali pa ga prekvalificirati v presenečenje, vsaj glede na nastop japonskega kitarista pred leti. Kazuhisa se je namreč tokrat sezul in usedel na oblazinjeno podvozje, se odrekel godalnim mojstrovinam na daksofonu in se obdal s kopico efektov, preko katerih je sproti procesiral zvok svoje kitare, ga zančil v prekrivajočih se slojih, spreminjal parametre in si sproti ustvarjal podlago za improvizacije. Metodično, natančno, poznavalsko, do te mere, da je bil njegov sprehod z rokami po kitarskih pedalih dostikrat bolj podoben tolkalski kot kitarski disciplini.

Kazuhisa bi lahko iz šestih strun izvabil marsikaj, a ga povečini vleče v resnoglasbene in abstraktno elektronske vode s sledovi popularnih žanrov, kake z dudami in piščalmi okrancljane pastorale ali kakega etno napeva, kadar streže s čistim zvokom kitare, pa kaže prejkone džezovske ambicije. Škoda, da tudi z džezovskim premorom in epsko dolžino obeh delov nastopa, zaradi česar mu v Menzi ni uspelo dolgo zadržati najbolj zaželenega, neljubiteljskega občinstva. Neverjetna ekshibicija obvladovanja inštrumenta, zvoka in stroja, izkaz osredotočenosti in čudaštva, ki pa je konjenico kljub vsemu spomnila na ECM, foto oddelek pa na Pata Methenyja. Pa potem uživaj, če moreš.