Lausanne v znaku podzemne produkcije

Na senčni strani Alp, ob Ženevskem jezeru, se v terasah dviguje francosko govoreče mesto Lausanne, ki gosti sedaj že tradicionalni podzemni filmski in glasbeni festival LUFF. Lausanne Underground Film and music Festival s svojim programom premika evropske smernice eksperimentalne glasbe in filma. Navkljub mnogim kritikam obče javnosti in metanju polen mestnih oblasti, letos že dvanajstič odpira vrata podzemni produkciji.

Od šestanjstega do dvajsetega oktobra se je na devetih prizoriščih v centru Lausanna odvilo več kot šestdeset projekcij kratkega, dolgega in celovečernega filma, ob tem je potekal štiridnevni glasbeni program, pripravljenih pa je bilo tudi pet delavnic, baziranih na anti-akademskih praksah in tehnikah.

Dvanajsti LUFF je bil od lanskega leta postavljen pod vprašaj. Leta 2012 naj bi na festivalu nastopili škotski anarcho-punkerji Oi Poloi, a so mestne oblasti pokazale svojo avtoriteto in nastop skupine prepovedale. Kot je napisal umetniški vodja festivala Julien Bodivit, je publiko in organizatorje festivala zajel val melanholije. Švicarski mediji so zgodbo seveda predstavili in krtično napadli cenzuro mestnih oblasti, a skoraj nobeden ni objavil uradnega opravičila predstavnikov mesta, ki so priznali, da so s prepovedjo nastopa naredili napako. Tako so letos organizatorji festivala dobili nov zagon in za petkov glasbeni večer v olimpijsko mesto pripeljali frontmena skupine The Dead Kennedys Jella Biafro.

Biafra je pred slabima dvema mesecema nastopil tudi v Sloveniji, v sklopu Zadnjega Trnfesta, a tokrat ga v Lausannu nismo videli s svojo sedanjo skupino Jello Biafra and the Guantanamo School of Medicine, ampak s perofmansom formata spoken word. Petinštiridesetminutni govor je zvočno podprl duo Le Dernier Cri, medtem ko je Jello v svoji papeški uniformi publiko prepričeval v “Ban everything!”. Prav to je z mislijo na lanskoletni festival naredilo močan vtis na publiko. Jella s svojim načinom ozaveščanja publike lahko uvrščamo med glasnike, kot so Henry Rollins, Lydia Lunch in nenazadnje tudi slovenski upornik Marko Brecelj.

V štirih dneh glasbenega programa smo bili lahko priča štiriindvajsetim perfomansom mednarodnih ustvarjalcev, od katerih objektivna izbira izpostavljanja ni mogoča. A za hiter pregled dogajanja lahko omenimo mojstra magnetnega traka in elektroakustične interference Jasnona Lascalleta; azijsko eksperimentalno super skupino Fen, ki združuje umetnike s Seula, Pekinga, Tokia in Singapurja; otoškega darkambientalnega neoklasicista Bobbyja Krlica s projektom The Haxan Cloak; za najbolj plesni performance pa zaradi unikatnega nastopa lahko označimo francoski duo Sugarcraft .

Osrednji del festivala so predstavljala tri mednarodna tekmovanja, celovečernega, kratkega eksperimentalnega in fiktivnega filma. V tekmovanju celovečercev je bilo prikazanih pet filmov, štiri iz Združenih držav Amerike in eden iz Kanade. V konkurenci je zmagal film Worm avtorja Andrewa Bowserja. Gre za devetdesetminutni črnobeli film, ki prestavlja nesrečno zgodbo Jasona Truitta, ki se nevede zaplete v dvojni umor. Medtem ko beži pred roko pravice in poskuša dokazati svojo nedolžnost, ga resnični morilci skušajo prepričati v priznanje umora. Napetih devetdeset minut postane še bolj znamivih, ko izvemo, da je bil film posnet le v enem kadru z GoPro kamero; ta celoten film snema le osrednjega junaka v obraz. Gledalec tako opazuje izrazno mimiko junaka in dogajanje za njegovim hrbtom.

OoxQrD94xmY

V kategoriji kratkega ekperimentalnega filma je zmagal kanadski triminutnež Autoportrait: Presto Con Amore ustvarjalca Martina Messierja. V tej kategoriji je bil posebej zanimiv tudi francoski film Mictlan režiserja Augustina Gimela s svojim potovanjem po podzemnem hodniku. V fiktični kategoriji je nagrado dobil David Munoz s filmom Fist of Jesus. Ocenjevalci ga opredelujejo za španski Monty Python.

6226027

GuKV2Z3eYTY

Poleg tekmovalnih filmov so si udeleženci festivala lahko ogledali tudi različne sklope neodvisnega filma. LUFF je ponudil izbor filmov Jella Biafre Carte Vlanche; zbirko imperialnih filmov janponskega surrealizma; peterico filmov Pierra Clementija, združenih pod imenom Cinemallucinatios; J.F. Ossangov Punk Wave of Total Cinema; Eurocine night: Zombies nazis sex and scum, ki se je projeciral istočasno z nastopom Jella Biafre; Andrey Iskanov: Vision of Nightmares; zbirko filmov Waleriana Borowczyka in izbor filmov belgijskega avtorja Marcela Broodtharesa. Poleg omenjenih sklopov pa se je na festivalu predvajal tudi izbor glasbenih dokumentarcev. Tukaj je potrebno izpostaviti film Death Metal Angola, ki govori o razvoju death metala v Angoli, kjer za razliko od ostalih deathmetalskih skupin besedila mladi angoličani črpajo iz lastnih izkušenj.

LUFF je s svojo dvanajsto edicijo dokazal svojo trdovratnost in kljubovanje, ponudil je nedovisnim producentom prostor za prikazovanje svojih stvaritev in hkrati publiki predstavil izbor kvalitetne podzemne produkcije.