Rana ura zlata ura je na prvem mestu med najmanj priljubljenimi pregovori, a je hkrati tudi med najbolj poznanimi.

En nov pregovor na dan odžene dolgčas stran

dr. Matej Meterc, frazeolog

Matej Meterc pripada mladi generaciji jezikoslovcev, ki so odrasli s sodobnimi tehnologijami in ki te tehnologije s pridom izkoriščajo za inovativne načine raziskovanja globin jezika. V svoji doktorski disertaciji, ki jo je na ljubljanski Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal decembra lani, si je zadal zahtevno nalogo. Želel je ugotoviti, kateri so najbolj pogosti med najbolj poznanimi pregovori ne samo v slovenskem, temveč še v slovaškem jeziku, nato pa analizirati podobnosti med jezikoma. K sreči je imel na voljo jezikovne korpuse obeh jezikov, ogromne elektronske baze podatkov z več sto milijoni besed, po katerih je mogoče „rudariti“ s pomočjo dobro izdelanih iskalnih algoritmov. Slovensko raziskavo je nadgradil še z internetnim vprašalnikom. Do zdaj ga je izpolnilo več kot 400 ljudi. Morda se sliši malo, a glede na to, da so morali oceniti svoje poznavanje več kot 900 pregovorov, je to velik odziv.

Raziskava je še vedno aktivna in dostopna na naslovu vprasalnik.tisina.net.

Kateri je glede na vašo raziskavo najbolj priljubljen slovenski pregovor?

O najbolj priljubljenem težko govorim, ker so tu odgovori anketirancev zelo razpršeni. Preference se v rabi kažejo v dveh merljivih in za raziskovalce bolj zanimivih zadevah; v poznanosti in pogostnosti. Med najbolj poznanimi pregovori so Kdor išče, ta najde, Po toči zvoniti je prepozno in Počasi se daleč pride. Najbolj poznani pregovori niso nujno najbolj pogosti, čeprav so ponavadi med dokaj pogostimi. Zanimivo je, da med najmanj priljubljenimi vodi Rana ura zlata ura, ki pa je po drugi strani med najbolj poznanimi.

Kako dobri poznavalci pregovorov pa smo Slovenci?

V povprečju slovenski govorec uporablja 290, pozna, a ne uporablja 250, ne pozna, a razume 319, ne razume pa 54 pregovorov od 918 iz ankete. Ravno pri tem tipu vprašalnika se pokaže, da ljudje poznajo nekajkrat večje število pregovorov kot če naštevajo to, kar jim pride na misel. Iz spomina na hitro prikličemo le najbolj tipične enote. Poleg tega so nekateri pregovori, npr. Riba mora plavati trikrat, kljub usidranosti v našem besednjaku rabljeni v situacijah, ki so redkejše od teh, ki jih pokrivajo najbolj stereotipni pregovori.

Kateri pa so najbolj poznani pregovori v slovaškem jeziku? Koliko je prekrivanja s slovenščino?

To so Aká práca, taká pláca (Kakršno delo, takšno plačilo), Božie mlyny melú pomaly, ale isto (Božji mlini meljejo počasi, ampak gotovo) in Bez práce nie sú koláče (Brez dela ni jela). Njihove ustreznice so znane več kot polovici slovenskih govorcev. Sicer je pa prekrivnost slovenske paremiologije s slovaško zelo visoka, npr. večja kot z rusko. Približno tretjini enot iz obeh seznamov najbolj poznanih in pogostih enot sem našel sorodne pregovore v seznamu drugega jezika. Treba se je zavedati, da je pregovor pogosto v enem jeziku zastarel, medtem ko je v drugem aktivno rabljen. Dosti pove tudi to, da samo šestnajstim izmed tristotih nisem našel nobene ustreznice, niti sinonima, v drugem jeziku.

S katerim jezikom smo si na področju pregovorov najbolj podobni?

Verjetno so to v okviru slovanskih jezikov drugi južnoslovanski jeziki, ne smemo pa zanemariti ogromnega vpliva nemškega govornega območja, iz katerega slovanski jeziki, ki nanj mejijo, že stoletja kalkirajo frazeme – in najbrž tudi obratno.

Verjetno je predvsem pri starejših še vedno v uporabi veliko srbo-hrvaških pregovorov? Je opaziti generacijski preskok?

O tujih pregovorih sem anketirance posebej spraševal. Poleg angleških in latinskih je teh največ. Generacijski preskok je s ptičje perspektive opazen, mislim pa, da ni prepaden. Med najbolj pogostimi so Bolje išta nego ništa, Sto ljudi, sto čudi in Ne diraj lava dok spava.

Slovenskega pregovora Sto ljudi, sto nravi na primer nisem slišal še nikjer, vedno se pojavlja kot Sto ljudi, sto čudi.

V rabi prevladuje naglaševanje Sto ljúdi, sto čúdi. Sem pa slišal tudi naglaševanje na zadnjem zlogu oz. Sto ljudí, sto čudí. V jezikovnem korpusu se ob njem pojavijo tudi oznake kot »star slovenski pregovor«, ki so včasih šaljive, včasih tudi ne. Pojavi pa se tudi nekaj »nravi« in »čudes«.

Kdaj se sploh nečesa prilepi oznaka »pregovor« in kakšne pogoje mora izpolnjevati, da kot tak čim dlje »obstane«?

V slovenskem prostoru jih je kot »skrčene moralno-etične obrazce dane skupnosti« lepo opredelila Erika Kržišnik. Rekel bi, da je važno, da se pregovoru lahko privadimo po analogiji in da deluje v čim širšem naboru situacij.

Koliko vemo o izvoru pregovorov?

Kar se tiče klasičnih pregovorov, je izvor pri nekaterih lažje določati, pri mnogih pa je to težko. Marsikateri so antičnega ali pa bibličnega izvora in večinoma gre za internacionalizme. Klen slovenski pregovor se zdi tisti o jabolku in drevesu. Je in ni. Izvorno je nemški in se je šele po prehodu v angleščino razširil tudi po drugih jezikih.

Kaj pa »kar se Janezek nauči...". Je to slovenski ali mednarodni pregovor?

Je slovenski pregovor, ker je del slovenske frazeologije, obstaja pa v vrsti drugih jezikov, seveda z drugimi oblikami imen, težko pa je reči, ali je nastal iz skupne predloge ali s povsem vzporednim razvojem. V slovaščini in češčini v njem nastopata Janko in Jano, v bolgarščini Ivančo in Ivan, v nemščini Hänschen in Hans itd. V prenovitvah po potrebi vstavljamo še druga imena.

Se zastareli pregovori pogosto vrnejo v rabo?

Pregovor, ki ga je težko uporabiti brez poudarjanja, da gre za pregovor, je očiten kalk tuje enote ali pa je zastarel. Govorec ga lahko prikliče v rabo, ne more pa ga sam ponovno popularizirati. Kljub temu včasih pride do repopularizacije ali celo revitalizacije pri teh, ki res ne kažejo več življenjskih znakov. Po letu 1999 je zaradi reklame poskočila pisna raba pregovora Najprej štalca, pol pa kravca. Zdaj »kravco in štalco« poznajo skoraj vsi. V ustni rabi je bil ta skok še večji. Podobno nalogo kot loterijski marketing je opravila Prešernova pesem Apel in čevljar. Pregovor v obliki Čevljar, ostani pri svojem kopitu je verjetno obstajal pred Prešernovim verzom in ga najdemo še v današnjih zbirkah, ki so na žalost bolj kompilacije starih zbirk kot pa odraz aktualnega zbiranja. Malo manj tipičen popularizator je evrski kovanec s Trubarjevim Stati inu obstati, ki je bil pred januarjem 2009 znan redkim, od takrat pa ga srečamo pogosto in v vrsti kontekstov. Nekaj časa so ga tuje wikipedijske strani celo navajale kot nacionalno geslo.

Do kakšne mere lahko pregovori vplivajo na kolektivno modrost družbe? Ali lahko krojijo javno mnenje?

Pregovor iz Apela in čevljarja je na primer obarvan z védenjem o Prešernovih biografskih tegobah. S šolsko snovjo pa je v našo kolektivno zavest posredoval tudi mitsko predstavo o ozkogledem cenzorju Jerneju Kopitarju. Večini Slovencev ni znano, da je bil to eden najboljših jezikoslovcev tistega časa in, če se še tako bogokletno sliši, skoraj zagotovo bolj napreden na svojem področju kot je bil Prešern – čeprav je seveda pomemben pesnik – v literarni tvorbi. Vsake toliko časa kakšen profesor na to zapostavljenost opozori, ampak to je le kaplja v morje kolektivne zavesti. Frazeologija je z zakoreninjenostjo kolektivnih predstav močno povezana.

Zanimivo se mi zdi, kako so nekateri pregovori navidez zelo očitne modrosti, ki pa lahko z razvojem družbe postanejo dvomljive. Na primer Brez dela ni jela. Danes tudi številni zaposleni ne morejo do jela.

Za pregovore je značilno, da posredujejo neke etične vzorce. Treba se je zavedati, da je pomen vsakega pregovora, tudi omenjenega, sicer zaključena enota, ampak se vedno še dodatno obarva glede na situacijo, v kateri je rabljen. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je poleg enot z dobronamernimi priporočili v obtoku cel kup izrazito šovinističnih pregovorov. To nikakor ni značilno le za slovenščino, v angleščini je pregovor, ki govori o mrtvem Indijancu kot edinem dobrem Indijancu in se je, kot je pokazal ameriški frazeolog, pogosto prenavlja z novimi tarčami. Marsikdo bi zamahnil z roko, češ da Kar je na -ič, je zanič ni tipičen pregovor. Del nekega vrednostnega sistema pa vseeno odraža. V zvezi z omenjenim pregovorom je zanimiv še antipregovor Kdor ne dela, naj vsaj je, ki ga je s terensko raziskavo zasledila že Marija Makarovič v sedemdesetih letih.

Antipregovor?

Temu tipu se je slovenska frazeologija posvetila pozno v primerjavi s svetovno frazeologijo, ki se z njimi ukvarja že od sredine osemdesetih. To so satirične prenovitve pregovorov. Do njih vzpostavljajo humorno distanco. Nastajajo množično, redki pa se ustalijo.

Kateri so najbolj poznani in uporabljani antipregovori?

Pet najbolj poznanih sem lani predstavljal na poletni šoli slovenščine za tujce. Poleg omenjenega grobarja so tu še Rana ura, slovenskih fantov grob, Kdor visoko leta, je pilot, Kar lahko storiš danes, odloži na jutri in Kdor z malim ni zadovoljen, mu velik ne bo zrasel.

Kateri pregovori pa so najpogostejša tarča šaljivih prenovitev? Kateri imajo največ variacij?

Običajne tarče so najbolj poznani pregovori, nekateri pogosto, drugi le priložnostno. Zelo veliko variant ima ta, ki parodira pregovor Kar lahko danes storiš, ne odlašaj na jutri.

Kako so nove tehnologije spremenile jezikoslovje?

Jezikovni korpusi so kot ogromne zbirke digitaliziranih in natančno označenih pisnih besedil prinesli veliko novosti. Ko sem preverjal pogostnost 300 najbolj poznanih pregovorov v slovenščini in 300 v slovaščini, sem imel v obeh jezikih na voljo pisna korpusa, ki obsegata več kot pol milijarde besed. Za korpusno iskanje tako dolgih in spremenljivih enot, kakršni so pregovori, sem moral za vsakega razviti kompleksne iskalne pogoje, ki so se med seboj dopolnjevali. Dela je bilo ogromno. Slovenski pregovor iz vzorca tristotih najbolj poznanih se je v povprečju pojavil 101-krat, nekateri nadpovprečni tudi do 700-krat. S kako masovnimi podatki lahko upravljamo, nakažem, če povem, da sem ob iskanju pregovora Maščevanje je sladko moral – k sreči s pomočjo filtrov – odšteti čez tisoč pojavitev v naslovu istoimenske telenovele, ker korpusi seveda vsebujejo tudi televizijske sporede. Na voljo so nam tudi že korpusi z urami in urami posnetega govora in čeprav so v primerjavi s pisnimi še zelo majhni, nam že marsikaj omogočajo, v prihodnosti pa bomo z njimi lahko počeli še veliko več.

Kaj pa socialna omrežja?

Zelo koristno orodje. V dveh dneh se je na primer v debato, ki sem jo sprožil v skupini zamejskih Slovencev na Facebooku, vključilo na desetine ljudi in naštelo več kot 200 pregovorov, dodatno pa še številne njihove variante in druge frazeme. Omogočajo nov nivo mreženja raziskovalcev in tudi kakovosten pretok informacij med strokovnjaki in laiki.

Upravljate tudi račun Slovenski pregovori na Twitterju. Vam tudi ta koristi pri raziskovanju?

Seveda. S pomočjo obeh socialnih omrežij sem zbral veliko podatkov. Ljudje se odzivajo pestro, humorno, energično. Ob nekaterih komentarjih se je treba potruditi, da ljudje dojamejo, da tematiziram jezik in ne aktualnega dnevnopolitičnega dogajanja. Na nekatere teme se odzove le kak posameznik, nekatere pa pritegnejo večjo množico.

Twitter je načeloma s svojo omejitvijo na 140 znakov kot nalašč za pregovore. Ali sploh obstaja kakšen pregovor, ki bi imel več znakov?

Mislim, da noben izmed teh, ki jih je zajela spletna raziskava, ne presega dolžine tvita. Zato so pregovori na Twitterju tudi pogosti. Pogosti so tudi v esemesih in drugih kratkih sporočilih, npr. oglasih. Da ne govorimo o horoskopih, kjer je nasičenost mogoče poleg športnih komentarjev še največja, saj opravljajo očitno funkcijo – pokriti čim več možnih situacij.

Koliko pregovorov pa omenja internet? Vem za tistega, da na internetu nihče ne ve, da si pes.

Težko je reči, ali je ta ustaljen v slovenščini. Slovenska frazeologija se šele loteva raziskave sodobnih pregovorov. Internet je prisoten tudi v pregovoru Če nečesa ni na/ v X, to ne obstaja. Pogosto gre tudi za brskalnik. V jeziku kroži nešteto enot, ki jih govorci ne uzaveščajo kot pregovore, reke itd., pa imajo vse pogoje za uvrstitev med te kategorije.

Kateri je vaš najljubši pregovor in zakaj?

Najljubši mi je Če ne pride gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori, ker je primer za kup fenomenov, ki so pomembni za frazeologijo. Pripisujeta se mu tako oznaki »slovenski pregovor« (kar danes tudi je) in »star arabski pregovor«, čeprav je po izvoru citat iz dela Eseji Francisa Bacona. Tu se kaže, kako je v frazeologiji močno zastopan iracionalni pol jezika. Zanimivo je tudi, da v rabi močno prevladuje varianta z vrstnim redom, ki je obraten od izvornega oz. Če ne pride Mohamed h gori, mora gora k Mohamedu.

Kako vaša strast do pregovorov vpliva na vaše vsakdanje življenje? Jih pogosto uporabljate?

Tudi ko ne delam raziskav in pišem člankov, sem na frazeme pozoren. Pogosto si zapisujem. Zbirka zadev, ki jih poberem na internetnem terenu in izven njega se čisto spontano širi iz dneva v dan. Hecno je, da se tudi frazeolog mora posebej uriti v tem, ker tudi lastnih spontanih izjav ni lahko reflektirati. Pregovore dejansko rabimo več, kot se nam zdi.

1. Kdor išče, najde.

2. Počasi se daleč pride.

3. Več glav več ve.

4. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

5. Po toči zvoniti je prepozno.

6. Čas celi srčne rane.

7. Lepa beseda lepo mesto najde.

8. Zarečenega kruha se največ poje.

9. Klin se s klinom izbija.

10. Denar je sveta vladar.

11. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača.

12. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

13. Za malo denarja malo muzike.

14. Pes, ki laja, ne grize.

15. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

16. Kdor čaka, dočaka.

17. Rana ura – zlata ura.

18. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.

19. Iz te moke ne bo kruha.

20. Kar se Janezek nauči, to Janez zna.

21. Kdor se zadnji smeje, se najslajše.

22. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri.

23. Prijatelja spoznaš v nesreči.

24. Boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi.

25. Enkrat ni nobenkrat.

26. Vsi za enega, eden za vse.

27. Najprej štalica, potem kravica.

28. Vaja dela mojstra.

29. Bolje pozno kot nikoli.

30. Ljubo doma, kdor ga ima.

31. Pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven.

32. Ni vse zlato, kar se sveti.

33. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.

34. Ne hvali dneva pred večerom.

35, Tudi slepa kura včasih zrno najde.

36. Brez muje se še čevelj ne obuje.

37. Saj nisva skupaj krav pasla.

38. Kuj železo, dokler je vroče.

39. V tretje gre rado.

40. Kdor prej pride, prej melje.

41. Pametnejši odneha.

42. Vse ob svojem času.

43. Konec dober, vse dobro.

44. Kdor visoko leta, nizko pade.

45. Pustimo času čas.

46.Laž ima kratke noge.

47. Kadar mačke ni doma, miši plešejo.

48. Ura teče, nič ne reče.

49. Hiti počasi.

50. Dobrota je sirota.