Liffe: Številni novi filmi črno-beli, zgodovinski retrospektivi pa v barvah

THE LOBSTER di Yorgos Lanthimos

Med 11. in 22. novembrom bo v Ljubljani potekal že 26. mednarodni filmski festival Liffe. Letošnji proračun je slabih 300.000 evrov, od tega dve tretjini zneska pokrijejo s prodajo vstopnic. Zadnjih 15 let so organizatorji vsako leto našteli med 45.000 in 50.000 gledalcev. Letos bodo zavrteli 99 celovečernih in 16 kratkih filmov, predvajani pa bodo v šestih ljubljanskih dvoranah in eni v Mariboru. Čeprav se zdi, da je letos manj velikih režiserskih imen, programski vodja festivala Simon Popek pojasnjuje, da je trenutno nekakšno "vmesno obdobje", ko se mnogi veliki režiserji (predvsem evropskega) filma starajo in niso več tako produktivni, denimo Haneke, Almodovar, Loach, Leigh, Von Trier. Te so nekoč novi film posneli skoraj vsako leto, zdaj pa enega na štiri ali pet let. In medtem se novejša interesantna imena v zavesti gledalcev morda še niso povsem uveljavila. Pablo Larrain, Joachim Trier, Yorgos Lanthimos, Luca Guadagnino in še nekateri bodo zagotovo še dolgo z nami na visokem nivoju, je prepričan Popek.

Čeprav vsako leto na festival Liffe povabijo ustvarjalce vseh filmov, ki so uvrščeni na program, je kruta realnost ta, da Slovenija tržno ni zanimiva, zato o filmskih zvezdnikih lahko še vedno zgolj sanjamo. Letos bodo tako znova prisotni skoraj vsi ustvarjalci, povezani s tekmovalno sekcijo Perspektive, ki je nekakšno srce festivala. Sicer pa Liffe v povprečju gosti med 30 in 50 režiserjev, scenaristov, igralcev ali producentov.

Vsako leto se na festivalu zgodi, da so nekateri filmi bolj oblegani od drugih, kar nekaj pa je tudi tistih, ki so že vnaprej popolnoma razprodani. In katerim najbolje kaže letos? "Običajni osumljenci, zmagovalci velikih festivalov in popularnejši avtorji. Lanthimosov Jastog in Guadagninova Nemirna obala bosta zagotovo hit festivala, oba avtorja prestopata v prvo ligo svetovnega avtorskega filma, žal tudi za ceno »kulturnega kompromisa«, saj sta filma posnela v angleškem jeziku in z mednarodnimi zvezdniki. Drugače me vsako leto preseneti približno pet filmov, za katere sam mislim, da jih nihče ne bo hotel gledati, a jih publika vzame za svoje," odgovarja Simon Popek in dodaja, da bodo za filmofile zanimive retrospektive, ki letos obeležujeta stoletnico barvnega postopka, znamenitega Technicolorja, in opus Hala Hartleyja, prvaka ameriškega neodvisnega filma zadnjih 25 let. Pa seveda Ekstravaganca.

Posebnost letošnjega festivala je morda ta, da so številni novi filmi črno-beli, medtem ko sta zgodovinski retrospektivi v celoti v barvah.

Program festivala si lahko ogledate na tej povezavi.