Marcelove recenzije letošnjih oskarjevskih nagrajencev

V Los Angelesu je Ameriška akademija filmskih znanosti in umetnosti podelila že 88. serijo pozlačenih kipcev. Glavna nagrada za najboljši film in izvirni scenarij je šla v roke ustvarjalcev filma V žarišču, Povratnik in Leonardo DiCaprio sta odnesla oskarje za najboljšo glavno moško vlogo, režijo in kinematografijo, Pobesneli Max: Cesta besa pa je slavil po številu prejetih kipcev. Deset nominacij je na koncu pomenilo šest prejetih kipcev. Svojega prvega oskarja je za glasbeno podlago Tarantinovih Podlih osem prejel italijanski maestro Ennio Morricone, za najboljši tujejezični film pa je bil izbran madžarski celovečerec Savlov sin. V nadaljevanju prispevka smo po kategorijah zbrali recenzije Marcela Štefančiča, jr.

Najboljši film in izvirni scenarij – V žarišču

»Če si reven otrok iz revne družine, potem religija veliko pomeni. Če ti duhovnik posveča posebno pozornost, potem je to velika reč. Ko ti reče, da odnesi smeti, se imaš za nekaj posebnega – kot da bi te za pomoč prosil Bog. Malce čudno se ti zdi, ko ti pove umazan vic, toda zdaj imata skupno skrivnost. Ti mu slediš.«

Ocena: Zelo za -
Še v slovenskih kinematografih. 

Najboljši igralec v glavni vlogi ter najboljša kinematografija in režija – Leonardo DiCaprio in film Povratnik

»Povratnik je velik film. Ne, za 12 oskarjev res ni nominiran brez razloga. Toda veliki filmi ne padejo z neba. Običajno imajo dobre iztočnice.«

Ocena: Zelo za
Še v slovenskih kinematografih.

Najboljša igralka v glavni vlogi – Brie Larson (Soba)

»Soba, posneta po bestsellerju Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in sunkovito odkrije življenje. “Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega,” dahne. Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni “divji otrok”, temveč “fritzlovski” otrok.«

Ocena: Za +

Najboljši celovečerni animirani film – Vrvež v moji glavi

»V Vrvežu v moji glavi, Pixarjevem definitivnem – in res spektakularnem – comebacku, ki ga je režiral Pete Docter, avtor briljantnih Pixarjevih animacij Pošasti iz omare in V višave, za stres in travmo poskrbi selitev, navidez banalna družinska, tipično ameriška selitev, tokrat iz zakotne Minnesote v svetovljanski San Francisco, ki enajstletno Riley (Kaitlyn Dias) tako strese in presune, da njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža.«

Ocena: Zelo za

Najboljša igralka v stranski vlogi – Alicia Vikander (Dansko dekle)

»Toda spola mu ne spremenijo v Ameriki, temveč na Danskem, kjer kirurg dahne: “A, vi Američani, v toliko rečeh ste napredni! Toda ko pride do seksa, ste otročji. Operacija možganov, lobotomija – to vas ne moti. Ko pa se kdo dotakne mod, vsi ponorite!” Absolutno. Toda film se obenem zmoti: to ni bila prva kirurška sprememba spola. Leta 1926 je namreč Einar Wegener (Eddie Redmayne), danski slikar, poročen z nadarjeno portretistko, Gerdo Wegener (Alicia Vikander), sklenil, da bo zamenjal spol – in se prelevil v Lili Elbe, dansko dekle.«

Ocena: Za

Najboljši igralec v stranski vlogi – Mark Rylance (Most vohunov)

»Abel – tako melanholično stoičen in tako stoično melanholičen, kot da si je oboje, stoičnost in melanholijo, sam izmislil – je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki ve, kaj počne, in ki se zaveda posledic svojega početja, še toliko bolj, ker je hladna vojna na histeričnem vrhuncu, komunistični vohun pa strah in trepet ameriškega življa in ameriškega antikomunističnega načina življenja. Vedel je, kaj ga čaka, če ga Američani dobijo, in ve, kaj ga čaka doma, če ga Američani zdaj izpustijo. V Ameriki ga čaka ječa, v Sovjetski zvezi pa smrt, toda Abel izgleda tako, kot da ima smrt že za sabo, kot da je že stokrat umrl, kot da je umrl vsakič, ko se je zbudil.«

Ocena: Zelo za

Najboljša kostumografija, scenografija, maska, montaža slike in tona ter mešanje tona – Pobesneli Max: Cesta besa

»In res se giblje, od začetka do konca, kot perpetum mobile, kot film, ki lovi samega sebe, kot film, ki lovi to, kar je v filmu večje od njega samega, kot čisti film. Ko Max Rockatansky (Tom Hardy) in obritoglava Furiosa (Charlize Theron), Adam in Eva apokalipse, zajezdita konvoj in ko se potem za njima vsujejo armade frikovskih, gladiatorskih, prekarnih zasledovalcev, bi jih bilo itak neumno ustavljati: izrazijo se lahko le še s hitrostjo, ki je medij in sporočilo. Drug drugega lahko razumejo le še pri polni hitrosti.«

Ocena: Zelo za

Najboljša glasba – Podlih osem (Ennio Morricone)

»Ko so črnci prestrašeni, so belci varni,« dahne rasistični šerif v Podlih osmih, novem filmu Quentina Tarantina. Toda Marquis Warren (Samuel L. Jackson), sloviti črnski lovec na glave, ki »glave« roki pravice dostavlja mrtve, kasneje opozori, da velja ravno nasprotno: črnci so varni, ko so belci razoroženi! In potem razoroži vse belce – pobere jim pištole, no, kolte. Film Podlih osem se namreč dogaja sredi globoke, ledene, bele zime v »galaksiji daleč, daleč stran«, na Divjem zahodu, v sedemdesetih letih 19. stoletja, kmalu po ameriški državljanski vojni. Film spremlja glasba Ennia Morriconeja, o kateri smo pisali v Mladini – »Quentinu Tarantinu so se verjetno uresničile sanje. Glasbo za njegov novi film Podlih osem je spisal kar Maestro, mojster Ennio Morricone.« 

Ocena: Zelo za

Najboljši prirejeni scenarij – Velika poteza

»Velika poteza, briljantna stand-up lekcija, posneta po bestsellerju Michaela Lewisa (s katerim so mahali tudi protestniki gibanja Okupirajmo Wall Street), je namreč manična komedija o “koncu” kapitalizma, ali bolje rečeno – o ljudeh, finančnih ekspertih, bolj ali manj grotesknih outsiderjih (outlierjih, bi rekel Malcolm Gladwell), ki so vnaprej, še pred letom 2008, pogruntali, da se bo finančni sistem sesul in da je ameriški nepremičniski trg le balon, ki je tik pred neizogibno katastrofo.«

Ocena: Zelo za

Najboljši dokumentarni film – Amy

»Amy je doku o njenem glasu in njenem obrazu. Asif Kapadia, avtor Senne, mojster arhivskega kolažiranja razbitin, je ne spusti z oči – Amy Winehouse je praktično v vsakem kadru, običajno v paketu s svojim glasom, ki je zanosil s štikli, kristalno jasnimi, tako zelo osebnimi in tako zelo njenimi, a vendar starejšimi od nje.«

Ocena: Zelo za
Še v slovenskih kinematografih.

Najboljši tujejezični film – Savlov sin

»Savlov sin – najboljši lanski evropski film – bo čez 10 let še vedno pomemben. In čez 20, 30 nič manj. Pa ne le zato, ker popisuje nacistični holokavst, temveč zato, ker nam dolgo holokavstno noč, v kateri je umrla Evropa, kaže v dolgem, neskončnem velikem planu – da bi ja videli. In uvideli. A ironično: vidimo zelo malo.«

Ocena: Zelo za
Še v slovenskih kinematografih.