MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

Druga stran upanja

Toivon tuolla puolen, 2017, Aki Kaurismäki

za

Begunec.

Druga stran upanja bi se lahko dogajala v Sloveniji. V Helsinkih se skrivaj izkrca Kaled Ali (Sherwan Haji), sirski begunec – prišel je s tovorno ladjo, kot del razsutega tovora. Najprej se oprha, potem pa vpraša: kje je najbližja policijska postaja? »Želim azil,« dahne. Prečkal je kopico meja (turško, grško, makedonsko, srbsko, madžarsko, poljsko itd.), nekatere celo večkrat, a ga niso nikjer ustavili. »Kako to,« zanima finsko uradnico. »Nočejo nas videti,« odvrne Kaled. Vsi se delajo, kot da begunci ne obstajajo. Kot da jih ni. Če jih ni, ni problemov. Kaleda – po novem moža »brez religije« – čakajo zaslišanja, sprejemni centri, birokratski stroj, huliganski alterdesničarji in grožnja z deportacijo (v Alep!), zato bo moral v ilegalo, kajti nazaj, v Sirijo, noče več. Vsi njegovi so mrtvi, njegov dom pa je razvalina. Živeti hoče na Finskem, pravi. Tu vsaj ni vojne. Ne da ni trupel in ljudi, ki so videti kot pogrebci. To je pač Kaurismäkijev film – in Finci v Kaurismäkijevih filmih so vedno videti tako, kot da so se na Finskem ravno izkrcali. Skrivaj.

Aki Kaurismäki že od nekdaj – od prvih filmov, Kalamari zveze, Senc v paradižu, Ariela in Deklice iz tovarne vžigalic, ki jih je posnel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – ljubi marginalce in outsiderje, ki pa so vedno videti kot begunci. Kot se reče: »begunci v lastni domovini«. Običajno na Finskem, v Helsinkih, a tudi v Londonu (Najel sem poklicnega morilca) in Parizu (Boemsko življenje). Njegovi junaki so rojeni minimalisti, prepričani obešenjaki, simpatični v svojem boju za preživetje in komični v svoji utopični getoiziranosti, toda v njih – v njihovih obrazih, ustvarjenih za poker in teater absurda – je vedno nekaj imigrantskega, navsezadnje, Mož brez preteklosti, Kaurismäkijev najslavnejši film, je zgodba o brezimnem, amnezičnem moškem, ki življenje začne še enkrat. Kot Kaled Ali – in kot njegov kontrast, Wikström (Sakari Kuosmanen), priletni finski trgovski potnik, ki zapusti zapito ženo in staro življenje ter proda vse imetje, da bi si kupil restavracijo, o kateri je sanjal, in začel novo življenje. Težko ga bo začel, saj je z restavracijo dobil tudi uslužbence, pasivne, lakonične, melanholične, demotivirane retro luzerje, kakršne smo videli v kopici Kaurismäkijevih bluesov – pač junake, ki življenja sploh ne morejo začeti. Ali pa ga niti nočejo začeti. Zato Wikström v svoji restavraciji s takim navdušenjem zaposli Kaleda, begunca, imigranta – ker je nenavadno živ, ker hoče živeti, ker je videti kot upanje, alternativa in prihodnost. Finci se utapljajo v apatiji, melanholiji in negotovosti – Kaled pa je odločen in samozavesten. Na preteklost ne more več računati – Finci se po drugi strani oklepajo le še preteklosti. Kot da so prihodnost potrošili. Kaled pa ne more narediti koraka, ne da bi stopil v prihodnost.

Druga stran upanja, nadaljevanje »imigrantskega« filma Le Havre, povsem jasno sporoča: begunci so za Finsko, naveličano same sebe, edino upanje (»druga stran upanja«). Finsko bodo poživili, osvežili, senzibilizirali, revitalizirali, premaknili, odrešili. Toda Kaurismäki ne pušča nobenega dvoma, da jo bodo morali najprej preživeti. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.