MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Žive meje

Kako ubiti delo

Nobene neideološke bližnjice ni do postdelavske realnosti. Nobenega tehnološkega guruja, ki bi nam dobrohotno razdelil pridelke robotiziranih tovarn.

Kaj bi počeli, če vam za preživetje ne bi bilo treba delati? Večina ljudi bi verjetno odgovorila: »Česa vse ne bi počel!« Ne le, da bi lahko končno odplačali položnice in šli mirno na dopust – ko izgine grožnja pomanjkanja, se odpre tudi možnost, da pustimo brezperspektivne službe in se lotimo bolj izpolnjujočih podvigov. Marsikdo bi napisal roman, odprl svoj lokal, se vpisal na študij, obiskal Kitajsko ali pa si vsaj dal duška na Playstationovi konzoli. Naši odnosi bi bili polnejši, tehnološke inovacije in umetnost pa bi doživele razcvet. V sekundi, ko delo osvobodimo pritiskov služenja denarja, se odpre neskončno polje možnosti, kaj vse bi lahko to delo ustvarjalo. In prav zato je toliko bolj moreče, da se debate o koncu mezdnega dela vedno znova stečejo v nejasno, abstraktno kratico »UTD«.

Univerzalni temeljni dohodek se vse pogosteje pojavlja kot samoumeven odgovor progresivcev na vse probleme sveta – akademski buzzword, ki ga samozavestno premetavajo na okroglih mizah in spletnih debatah o prihodnosti dela. Ob veliki popularnosti te ideje pa je osupljivo, kako malo konkretnih predstav imajo govorci o njej in s kakšno samoumevnostjo jo propagirajo. Kadar jih vprašam, zakaj mislijo, da bodo kapitalisti res brez pogojev delili keš, na žalost vedno dobim isti odgovor: prihajajo roboti in ne bodo imeli druge izbire. Ali je takšen razvoj dogodkov res tako samoumeven? In tudi če je, bi nam moral biti všeč?

Kot smo tu že ugotavljali, se v našem sistemu bogastvo ustvarja izključno s človeškim delom. Službe ne izginjajo in države niti slučajno ne spodbujajo izstopa ljudi iz kapitalistične proizvodne verige, pač pa nas z vsemi sredstvi vežejo na njo. Že bežen pregled reform socialnega sistema v zadnjih letih razkrije, da se trudijo karseda onemogočiti življenje zunaj delovnega razmerja. Podpore so vse nižje in hkrati vse bolj pogojene z našim prizadevanjem, da se čim hitreje vrnemo delat. Očitno se torej ne dogaja naraven premik h koncu dela, ampak povsem obratno: še tisti majhen otoček neodvisnosti od trga dela, ki nam ga omogoča socialna država, se nenehno krči in nas potiska nazaj v razburkano morje iskalcev zaposlitve … To so razmere, v katerih želimo uvesti UTD, ne pa neki imaginarni svet robotov.

V debatah o UTD po navadi manjka prav zavest, da preoblikovanje trga dela ni tehnološki, ampak politični projekt – program, ki ga bo moral nekdo izpeljati. Če se bodo takšni ukrepi res uvajali, je treba odgovoriti na vprašanje: ali imate kot delavec, prekarec, študent, brezposeln ali invalid kakršnokoli besedo pri tem, kako se bo oblikoval UTD? Ali ste del kakšne močne organizacije, ki zastopa vaše interese? Verjetno je odgovor ne. Torej sledi edini logični sklep, da bodo o vsem tem odločali lastniki in menedžerji, ki imajo največ političnega vpliva.

Kakšna pa bi utegnila biti njihova motivacija za uvedbo temeljnega dohodka? Zakaj so neoliberalci od Miltona Friedmana do Elona Muska zagreti feni ideje? Zakaj ga uvaja desna finska vlada? Najbrž ne iz želje, da bodo ljudje več časa lahko doma igrali kitare in vrtnarili. Desnica se zavzema predvsem za verzijo UTD-ja, ki bi bila manjša od trenutne minimalne plače in ne bi omogočila ljudem kar tako izstopiti s trga dela. Hkrati pa naj bi bil ta znesek nadomestilo za socialne programe, kot so zdravstvo, šolstvo, otroški dodatki ipd. Vsi bi torej dobili nekaj stotakov na mesec, a bi po novem morali javne storitve plačevati. Ni težko videti privlačnosti takega ukrepa za kapitaliste. Ne le, da bi se s tem odprla vrata k privatizaciji socialnih storitev, ampak bi delavcem lahko od plač odbili tudi znesek, ki ga prejemajo v obliki temeljnega dohodka. UTD za delodajalce deluje kot državna subvencija, ki zagotavlja cenejšo delovno silo.

Privoščimo si še razmislek o bolj optimističnem, levem scenariju. Recimo, da se delavci vmešamo v debato in od države izsilimo konkretno vsoto denarja, od katere bi lahko živeli, hkrati pa ohranimo brezplačne socialne storitve. Glede na to, da v zadnjih letih sindikatom ni uspelo dvigniti minimalca niti nad uradno mejo revščine, si sicer težko predstavljam, kako bi nam izpogajali brezpogojnega jurja na mesec, ampak dovolimo si sanjati. Recimo torej, da imate na voljo 1000 evrov temeljnega dohodka in lahko šefu kadarkoli pokažete sredinec. Zdaj imate lastnike v položaju, ko morajo dejansko ponujati boljše razmere, če vas hočejo zvabiti nazaj v službo. V takšni situaciji bodo lahko ohranili dobičke le tako, da podražijo svoje izdelke. Pa saj imate zdaj večjo kupno moč, mar ne? Zakaj ne bi plačevali več za vaše najemnine, za vašo hrano, pivo in čike? Hitro se pokaže nov problem, ki se mu reče inflacija. Vi imate sicer v rokah nekaj bankovcev, ne odločate pa o tem, kaj lahko ti bankovci kupijo. Inflacija bi kmalu postavila stvari nazaj na svoje mesto in vi bi za isto kupno moč, kot ste jo imeli pred UTD-jem, spet morali delati enako število ur ali več.

Ravno v tej točki se pokaže glavna šibkost UTD-ja: ljudje ne določamo, koliko je vreden naš denar. Če hočemo imeti svobodo pred zahtevami kapitala, nam je denar sam po sebi ne more dati – dajejo nam jo zagotovljena stanovanja, zdravstvo, šolstvo, hrana, nega in druge javne storitve. Danes, ko je levica šibka, seveda poteka ravno obraten proces: osnovne življenjske razmere se spreminjajo v komercialne dobrine, ki jih lahko kupimo le z denarjem, zasluženim z mezdnim delom. Zato ne smemo biti presenečeni, če so dosedanji pilotni programi UTD pokazali, da ček na koncu meseca sam po sebi ne naredi veliko za zmanjšanje revščine ali neenakosti, kaj šele, da bi odpravljal delo samo. Glede na izjemno težak boj, ki bi bil potreben, da bi si zagotovili vsaj za odtenek progresivnejšo verzijo UTD-ja, se kar samo postavlja vprašanje, ali je to res najbolje zapravljen politični kapital. Se ne bi raje zavzemali za kaj bolj ambicioznega?

Razprave o UTD-ju načenjajo prava vprašanja, pogosto pa preskočijo ključne probleme in nas preselijo naravnost v utopično prihodnost, kot da politika ne bi obstajala in bi kapitalizem sam od sebe izpuhtel. Nobene lahke, neideološke bližnjice ni do postdelavske realnosti. Nobenega tehnološkega guruja, ki bi nam dobrohotno razdelil pridelke svojih robotiziranih tovarn. Smo le navadni ljudje, ki bomo morali košček za koščkom izvleči naše dejavnosti ven iz sfere dobičkarstva in razgraditi lastniške odnose, ki nas tehnološkemu napredku navkljub silijo na šihte.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.