MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Sledi v snegu

Wind River, 2017, Taylor Sheridan

za +

Antigona.

Antigona se tokrat odvrti globoko pod ničlo, na depresivnem robu ameriške meje, v zmrzovalniku rasnih napetosti, nekje v ledenem Wyomingu, v snegu precej revnega in zapuščenega indijanskega rezervata »Wind River«, kjer Cory Lambert (Jeremy Renner), neke vrste gozdni rendžer, maskirani snowmobilski ostrostrelec, ki skrbi za pravočasni odstrel predatorskih zveri, najde truplo mladenke – Indijanke. Nekdo jo je posilil in prepustil divjim zverem. Tekla je, bosa in napol gola, a ni prišla do konca. Primer prevzame lokalni šerif (Graham Greene), ker pa obstaja sum, da je bila umorjena, se vplete tudi FBI, a na teren pošlje le eno osebo – žensko, ne ravno izkušeno agentko Jane Banner (Elisabeth Olsen). Življenje Indijanke ni bilo tako pomembno, da bi v akcijo poslali več agentov, močnejšo ekipo. Kdo je posilil in umoril mlado Indijanko? Koga briga!

Lambert in šerif že leta gledata tragedije, ki se dogajajo v rezervatu, a nič ne moreta – rezervat je ignoriran in prepuščen bedi, izključenosti, kriminalu, socialni smrti. Toda Bannerjeva – diskriminirana outsiderka v »moškem« poklicu in »moškem« svetu – do mrtve outsiderke, ki je diskriminacije deležna tudi po smrti, začuti tako močno afiniteto, da se prelevi v Antigono, v vloge tebanskega kralja Kreota in njegovih stražnikov, ki Polineika, padlega v vojni, prepustijo divjim zverem, pa vskočijo naftna družba in njeni varnostniki, ki staroselsko skupnost vidijo tako, kot so ameriška vojska, naftne družbe in njeni varnostniki – recimo zloglasna družba za varovanje Blackwater, alias Academi – videli iraško skupnost. Če kdo, potem zna sledi v snegu – te brazgotine diskriminacije, nestrpnosti, seksizma, mizoginije ipd. – brati ženska. Sledi v snegu – lucidno počasni, elegično precizni, elokventno nervozni noir postvestern, ki ga je posnel Taylor Sheridan, scenarist filmov Sicario in Za vsako ceno, prav tako briljantnih trilerjev z roba ameriške meje – sporočajo: sledi, ki jih v snegu pušča ameriški rasizem, so globoke, a jih nihče ne vidi, zato je belsko ubijanje nebelcev tudi tako sprejemljivo, kar so v Ameriki, deželi beline in tišine, zadnja leta potrdili številni policijski uboji črncev, pa tudi številni – brutalno neraziskani, neprešteti, ignorirani, pozabljeni – umori staroselk, ki so že vnaprej prikimali šerifovi mantri, da je »v tej deželi vsakdo prepuščen sebi«. Rasizem, ozaljšan z mizoginijo, je le zadnji stadij neoliberalizma, hvalnice prepuščenosti sebi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.