MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Iskalci pravovernosti

Le eni levi stranki v Evropi danes uspeva rasti, prav mogočno rasti – britanskim laburistom. Zmaga na volitvah se jim je zgolj izmuznila. Prekleto čudno, da rastejo prav laburisti. Gre dejansko za staro socialdemokratsko stranko, za stranko, ki je greh – tretjo pot, pot v neoliberalizem, blairizem – pripeljala na levico. Gre torej za stranko, ki bi morala že zaradi zgodovinske pravičnosti končati na smetišču zgodovine. Še huje, stranke na zmagovitem pohodu ne vodi neki kot da neoporečni novi obraz, noben novolevičar, ampak dolgoletni poslanec, recimo mu kar stari obraz, ki pri tem zvesto ponavlja stare postulate levičarske, socialistične politike. Vse, kar počne Jeremy Corbyn, je globoko narobe, če bi poslušali domnevne leve razmišljevalce pri nas in po svetu, ki pa hkrati seveda ne morejo skriti navdušenja nad njegovim uspehom. Njegov uspeh je njihova zagata.

In kaj počne Corbyn? Kaj je tisto, kar res počne?

Danes levici očitajo, da je njena napaka zavezanost politični korektnosti, a Corbyn se je drži in kljub temu mu uspeva. Levici po Evropi očitajo, da se je zapletla v identitetne politike in da je s tem odgnala volivce od sebe – a Corbyn od tega dolgoletnega boja ne odstopa niti za milimeter. Govori proti rasizmu – izrecno nasprotuje protibegunski retoriki – in še vedno mu uspeva. Poudarja pomen sindikalnega gibanja – pa mu tudi to ne škoduje. Kako to, da vse tisto, kar naj bi levica delala in naj bi bil razlog njenega neuspeha, tudi razlog, zaradi katerega je Die Linke v Nemčiji na zvezni ravni nazadovala – Corbynovih volivcev in podpornikov ne moti, niti jih ne moti njegova socialdemokratska zgodovina, dejstvo, da je podpiral tretjo pot?

Corbyn ne razdvaja. Ne prešteva. Ne izloča. A kako se je lahko zgodilo, da so levičarska gibanja po vsej Evropi začela postajati male elitistične kolonije? Kdor se sprašuje, zakaj Die Linke v Nemčiji ni uspelo, naj si ogleda kakšen govor Katje Kipping. Je že tako, a težko je izpolniti pogoje, ki jih ta stranka postavlja volivcem – kot je sarkastično dejal znanec Nemec, ne počuti se dovolj čistega, dovolj brez greha, da bi lahko volil to Levico. In je volil Zelene. A v stavku, da se ne počuti dovolj čistega, se skriva srž problema, ne le v Nemčiji, ampak po vsej Evropi. Kdo bo volil stranke, ki že vnaprej oporekajo svojim volivcem pravovernost? Ki od njih zahtevajo nekaj, česar si volivci ne želijo? Ki hočejo, da je njihova stranka gibanje, da jo volivci vzamejo za življenjski slog?

Pri čemer – s tem je mogoče uspevati v času krize, morda. V času konjunkture pač ne. Velja brati zapise iz časa krize – danes se žal mnogi izmed njih volivcem zdijo iracionalni. Volivci želijo napredek, želijo (imeti) več.

Morda si ljudje ne želijo biti več kot toliko politično aktivni. Zakaj tega ne bi sprejeli? Zakaj ne bi priznali ljudem, da smo v zadnjih stotih letih – ko je ravno obletnica oktobrske revolucije – doživeli tako velike spremembe, tudi v življenjski ravni, da je to bistveno spremenilo pogled potencialnih volivcev levice na svet in na to, kaj naj bi bila leva politika? Morda res ni dvoma, da je bila tretja pot napaka, da je tlakovala pot neoliberalizmu in zlomu, ki je sledil, morda se je takrat levica res usedla na vlak prepričanja, da slabše ne bo nikoli več, in tudi sama z lažnostjo tega prepričanja zmagovala – a kaj če volivci vseeno hočejo ta napredek, če sprejemajo nekatere značilnosti kapitalizma in se jim nočejo odreči, a hkrati, ker so levičarji, hočejo predvsem, da je delitev poštenejša in bolj solidarna? Je mogoče biti socialist znotraj kapitalizma? In če si potencialni volivci levice tako predstavljajo pravo levico? Mar nam ni tega že enkrat pokazala navdušenost teh volivcev nad tretjo potjo – po vsej Evropi?

Kaj torej počne Corbyn? Govori o socialnih programih, govori o podržavljanju javnih storitev – in proti privatizaciji javnega, seveda, le da je neprivatiziranega v Britaniji bolj malo –, govori o najemniških stanovanjih za tiste, ki si stanovanja ne morejo privoščiti, govori o javnem zdravstvu in šolstvu, o obdavčenju kapitala, ne govori pa o ideološkem obratu, čeprav je to, kar ponuja, velik obrat za britanski kapitalizem. In ne stigmatizira volivcev. Ne pravi, da so neumni. Zato na svojo stran ne dobi le jeznih, obupanih in revnih – ampak nagovarja tudi vse druge, ki jim je ideja države blaginje in solidarnosti blizu. S tem mu uspeva presegati družbene razrede. For the many not the few, je Corbynov slogan in slogan laburistov. Zato mu uspeva.

Na levici danes ni mogoče uspeti z jezikom izključevanja in sovraštva, jeze – navsezadnje zato, ker ta jezik na desnici bolje obvladajo. Jezik sovraštva je pač jezik sovraštva. In kdor to išče pri politiki, bo raje volil tistega, ki je še bolj trd in izključevalen, še bolj jezen; na koga se bo kazalo s prstom, mu je dejansko čisto vseeno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.