MLADINA Trgovina

Jernej Šugman (1968–2017)

Mnogo prezgodaj se je poslovil eden največjih slovenskih igralcev

Igralec Jernej Šugman v predstavi Biblija, prvi poskus, režiserja Jerneja Lorencija, premierno je bila uprizorjena 17. aprila.

Igralec Jernej Šugman v predstavi Biblija, prvi poskus, režiserja Jerneja Lorencija, premierno je bila uprizorjena 17. aprila.
© Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Prva slika.

Gledališka pasaža med Čopovo in Nazorjevo. Stojim pred AGRFT. Kadim. Ura bo kmalu štiri in začela bova s predavanjem. V predavalnici naju čakajo študentje, prvošolci: Lea, Gaja, Klara, Živa, Ivana, Veronika, Tina, Filip, Domen, Klemen, Jure in Gašper. Stojim in kadim in gledam proti Čopovi. Tam se bo, kot vsak dan, prikazala najprej silhueta in potem izrisala postava in oseba in osebnost Jerneja Šugmana. Jernej hodi pokončno, vzravnano, ne gleda v tla, ampak predse, v svet, ki ga čaka razprt, kot je odprt zanj zmeraj tudi sam. Jernej hodi počasi, zmeraj počasi. Jerneju se ne mudi in od ničesar ne beži. Zmeraj počasi. Tako se bliža in obraz, včasih malce zmečkan, ker je znal po kosilu v intercu pri Joži v Drami na kratko zadremati v svoji garderobi, se zmeraj raztegne v nasmeh in v očeh se poblisne. Vse počasi. Res, njemu se ne mudi in od ničesar ne beži. In vse je scela. Nasmeh in pozdrav in njegove velikanske roke, ki se, spet počasi, razširijo, da te pogoltnejo v objem. Objem Jerneja Šugmana.

Lea je zapisala: »Težko je opisati z besedami, kakšen je bil in koliko nam je pomenil. Vse se zdi premalo. Nič ni dovolj dobro. Zato namesto besed izberem njegov objem. Ta pove vse. Topel, poln, varen, močan in srčen. Tak, iz katerega nikoli nočeš. Večen. Tako kot on. Ostajaš z nami, v objemu. Šugi, hvala za vse.«

Druga slika.

Sedi. S celim telesom se nagne naprej, kolikor gre. Roke na kolenih. Spodnja čeljust spuščena, usta odprta. Obraz totalno živ. Oči do konca pozorne. Ves iz sebe, ves ne zase, ves v študentih, ki so na odru in uprizarjajo Shakespearja ali Mameta ali pač kažejo kakšno domačo nalogo, morda improvizirajo. Ves, kar ga je, je z njimi, je zanje. Je kot najbolj vnet navijač in tudi najbolj zvest. Povsem pozabi nase. Stopi se in se daje. Najsrečnejši je takrat, ko študent prebije oviro, ko zaigra, se zaigra, ko zaživi. Kolikokrat je z navdušenjem govoril o Timonu in Roku v Mametu ali pa o Doroteji in Tamari v Shakespearju. Kako si je mel roke, te velike, mehke roke, letos na sprejemnih izpitih. Ko je Ivana govorila neko Zajčevo pesem, je jokal od ganjenosti. Ko sta Lea in Domen pokazala svoj prizor, si je brisal solze smeha.

»Toplina, varna toplina. To niso veliki odri in tukaj se ne nosi kron. To ni navaden velikan. To je objem. Popolnoma človeški in tako redek. Pa je bil le trenutek, moder in tih, topel, topel in ne bom ga pozabila. Takega srca se ne da. To je take vrste srce, ki gori z dežjem. Zato mislim, da ga ne bo nikoli zares konec. Dragi Profesor, hvala. Hvala. Vaša Ivana.«

Tretja slika.

Bolgarija. Poletni festival v Varni. Gostujemo z Iliado. Jernej je Agamemnon. A zdaj smo v gostilni. Sedimo za dvema velikima okroglima mizama. Sediva si nasproti. Gledam, kako lista po jedilnem listu. Njegovi sočni prsti so neučakani. Listajo, skoraj erotično. Se zaustavljajo na vsaki strani, pri vsaki jedi. Zraven cmoka, mlaska in vzdihuje, kot bi z listanjem in tipanjem že okušal. In njegovo cmokanje in vzdihovanje sta nalezljivi. Ko ga gledam, postajam lačen. Pa ne običajno lačen, temveč lačen s pričakovanjem, da se bo zgodilo nekaj lepega, da bomo dobili posebno darilo od življenja samega. In res, veliko je bilo daril. Jernej je naročal, seveda, in ker ni hotel delati krivice nobeni jedi, pa četudi je ni poznal, je naročil tako rekoč vse. Vsi zbrani smo se mu prepustili, on nas je vodil k užitku, on je zaustavljal čas, ko je delil prlenke, tanke, nekvašene, še vroče kruhke s sirom ali papriko. Ko je spet in spet klical natakarja, da je zmanjkalo vina. In rakije. In ves čas se je oziral po vseh zbranih, spodbujal k jedi in nazdravljal. Ja, Nejc je znal deliti in dajati.

Kako sem se ga bal, Jerneja, res, strašno sem se ga bal. On je bil že takrat Jernej Veliki, jaz pa samo Jernejček. Pa ni nikdar, ampak zares nikdar hotel biti ta Veliki, tudi ni na noben način delal tega Velikega.

Gaja je – med drugim – zapisala: »Nekateri ljudje se enostavno vsrkajo vate v trenutku, ko jih spoznaš. S svojo energijo. Človeškostjo. Toplino. Nekatere ljudi takoj vzljubiš. Ker ti dajejo občutek domačnosti. Zdi se mi, da smo se ob njem vsi študentje počutili kot doma. Vsi smo ga gledali z velikimi očmi, za nas je bil velikan, ’utelešeno polbožanstvo’. Kljub svoji veličini pa je ohranjal pristnost, skromnost, občutek za sočloveka. Zdi se mi, da je prostor zadihal vsakič, ko je stopil vanj. Dajal nam je občutek, da je z nami v vsakem trenutku. Pustil nas je k sebi, da se mu približamo. Vzel nas je pod svoje okrilje, da smo se počutili varne. In zato smo si ob njem vedno upali … Dajal mi je občutek, da sem jaz lahko jaz, z vsemi svojimi hibami. Da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj boljšega. Sprejel nas je take, kot smo. In nam dal čas, da se tudi sami sprejmemo. Trdil je, da so slabosti in pomanjkljivosti v življenju nekaj koristnega, da se jih ne smemo sramovati, ampak da se da iz njih črpati. Učil nas je, da lahko iz svoje surove, najprimitivnejše, najpristnejše in najranljivejše različice naredimo nekaj dobrega. Da smo mi dovolj in da nam ni treba biti nič več od tega, kar smo. Da naj vedno ohranimo stik s sabo in izhajamo iz sebe. Tako kot je on …«

Četrta slika.

Kako sem se ga bal, Jerneja, res, strašno sem se ga bal. On je bil že takrat Jernej Veliki, jaz pa samo Jernejček. Pa ni nikdar, ampak zares nikdar hotel biti ta Veliki, tudi ni na noben način delal tega Velikega, preprosto sem se ga bal. Ker je že takrat bil Veliki. In sem si želel delati z njim, pa si nisem upal. In sem si govoril, da še ni pravi čas, da bo že prišel, da moram samo še malo počakati. In sem odlagal in odlagal. Včasih sva se pogovarjala, sčasoma sva se pogovarjala še več in sem se opogumil in sva delala Iliado. In sva se spet pogovarjala in sem mu povedal, da sem se ga bal in da se ga pravzaprav še vedno bojim. In je rekel, da naj neham, da govorim neumnosti in da se je tudi on mene bal in da ni vedel, če bo znal in zmogel in tako. Govoril je prepričljivo in sem mu verjel. Čisto zares pa še zdaj ne vem, ali si je izmislil in me je hotel samo pomiriti in sprostiti. Kakorkoli, pri kralju Ubuju je bilo že lažje, veliko lažje, u, kaj vse smo počeli, na odru in v bifeju, to naj bodo samo naše zgodbe. Se pa spomnim vaje za predstavo Biblija, prvi poskus, ko mi je postalo jasno, da moram nekaj psalmov, ki so bili v prvem prizoru drugega dela, sčrtati. Prizor je bil predolg, utrujal je, preveč istih variacij na isto temo. In sem to tudi povedal igralski ekipi. In, seveda, razumeli so, se strinjali, bilo pa je kljub vsemu tako, da je nekdo rekel, da pa svojega psalma ne bi rad dal, in mi je potem, na samem, Jernej rekel, da naj vzamem psalm njemu.

Klemen je – med drugim – zapisal: »Poznal sem te le drobna dva meseca. A bilo je dovolj, da se počutim, kot bi izgubil vsaj pol življenja, pol spominov, del sebe, del telesa, del srca! Ker si nas s svojo neizmerno toplino in neskončno človečnostjo tako lepo dopolnjeval tam, kjer smo bili prazni, hladni, sami. A odšel si mnogo, mnogo prezgodaj. Morda smo izgubili tebe, a mesta, ki si jih v nas napolnil, bodo gotovo (p)ostala tople in svetle točke na naših poteh. ’Smo te izgubili’ se sliši tako sebično; kot bi te kdaj imeli, kot bi bil naša last. Prav zaradi tvoje velikanske pozornosti se mi zdi, da sem te zares imel. Da si bil tudi malo moj. Vsakemu si dal delček sebe. Na koncu ti ni nič ostalo zase … Pred kakšnim tednom sem trdil, da nimam izkušnje prave izgube. Zdaj jo imam! Zdaj jo čutim! Ampak zakaj si mi moral to pokazati ravno ti?«

Peta slika.

Sedela sva v baru in pila pivo. Mnogokrat sva govorila o svojih ženah in otrocih in starših, velikokrat o očetih. Ko sem mu omenil, da imam idejo za predstavo z naslovom Moj Oče, je bil takoj za. Tudi potem, ko sem rekel, da bi si želel, da bi na odru govorili o svojih pravih očetih, o svojih lastnih izkušnjah, o svojih zamolčanih strahovih in sovraštvih. Bil je za. In mi je povedal zgodbo, kako mu je v času zimskih olimpijskih iger v Sarajevu Zlatko, njegov oče, napisal opravičilo, da je bolan, da mu torej ni bilo treba v šolo, in da sta skupaj, oče in sin, ves teden gledala zimske športe. In da kak frajerski in sploh najboljši oče je bil njegov oče takrat zanj. No, pila sva torej pivo, ko zaslišiva glasne klice: »Jernej, Jernej!« Oba se hkrati obrneva. Tam pa nekaj punc, morda rahlo okajenih, vsekakor živahnih. In že prosjačijo Jerneja za skupno fotografijo. Kolikokrat sem se obračal, ko se je zaslišalo najino ime, in koliko fotk sem moral narediti. In Jernej se je zmeraj fotografiral ali podpisal, karkoli pač so ga prosili, nikdar ni rekel ne, četudi mu je bilo malce zoprno in ni maral biti nekdo poseben, ker se ni čutil posebnega. Kolikokrat mi je potožil, da je tako prekleto len. Da se boji. Da je negotov. Da se mu ne ljubi. V zadnjem času je rekel velikokrat, kako rad je doma, čim več doma, največ doma. Da je najlepše takrat, ko se njegova otroka uležeta na ladjo njegovega trebuha.

Tina je zapisala: »Jočem in ne izjočem. Moja druga družina je izgubila enega od dveh velikih očetov. Nočem se poslavljat. Hvala, da si verjel vame in me izbral, da si verjel v naš krog. V čast mi je bilo, mentor.«

Šesta slika.

Gledam Jerneja in Bojana in Gregorja na odru. Godot. Gledam jih, tri mušketirje, tri soborce, tri prijatelje, tri fante, tri otroke v bifeju pri Joži. Vidim Jerneja in Janeza v Kako sem bil mrtev. Vidim Jerneja kot Rogožina v dolgem rjavem krznenem plašču, vidim njegov trdi, močni korak; ne, na odru ni hodil počasi, ko je moral zagrmeti. Poleg njega je Nataša Barbara, tam je Brane, je Polona. Vidim Jerneja in toliko drugih, na odru, v bifeju pri Joži, na njegovi terasi, ko je bil v coklah in nam nosil dekice. Vidim Jerneja in Joži. Jerneja in Igorja. Jerneja in Mateja. Vidim Jerneja in Jette, ko ju odnese, umiramo od smeha, Agamemnon in Hera v nekem odštekanem psevdo spolnem odnosu. Vidim Jerneja, kako gleda svojega Jašo in mojega Jakoba, ki se že po eni minuti, kar sta se spoznala, zaženeta na njihov prečudoviti travnik. Vidim Jerneja, ko objame Roka. Poslušam ga, ko govori o finalni tekmi Slovenija- Srbija. Tam je bil, v Istanbulu, z Bojanom in Aljažem. Vidim ga, pa nisem bil tam, kako prejšnji torek v Soči razveseljuje bolne otroke. Vidim ga, kako se pripelje na Susak, h Gregorju in Maticu, pa nisem bil tam. Vidim Jurija, ko joče. Nino. In Nino. In Sabino. Vidim Lojzeta. Vidim Klemna. In Klemna. Vidim vse te obraze. In ne vidim tistih, ki jih nisem videl, in tistih, ki jih ne poznam. A še zmeraj hočem gledati Jerneja, ko gleda študente, z odprtimi usti, ko gleda Jašo in Sofijo na svojem trebuhu in Andrejo.

Gašper je zapisal: »Gledališki idol, mentor in razlog, da sem se odločil za študij igre. Hvala, da si verjel vame in me sprejel med svoje študente.«

Veronika je – med drugim – zapisala: »Hvala vam, da ste mi dali sebe. Da sem lahko tudi jaz vam dala del sebe. Hvala, ker ste me naučili, kako lepo je biti iskren in prijazen do vsake žive duše. Da je največji dosežek v življenju imeti čisto dušo …«

Domen je zapisal: »Razlagal nam je o prisotnosti odsotnega. Vsaj toliko, kolikor je danes telesno odsoten, obstaja v nas, v glavah in srcih. Ne bo nehal, vedno bo tam, učil, bodril in kritiziral. Hvala, Šugi.«

Sedma slika.

Filip je zapisal: »Pozdravljeni, pošiljam utrinek, ki me je prešinil, upam, da ne prepozno. Sicer malce premetana Strniševa pesem Vrba …

Ni odpadel list z drevesa, ni se drevesu odlomila veja. Padel je hrast. Ne, skoz stene, okna, vrata, hrast še zmeraj sega v noč. To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča. V zimski noči kdaj iz zida hrast komu zašepeta.

Šepet Jernejevega hrasta ostaja in zanj smo iz dna srca hvaležni.«

Zapisal bom: »Hvala ti. Rad te imam, moj dragi Jernej.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.