MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Trije plakati pred mestom

Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh

zelo za

Za vsako ceno.

Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. Kar je tako, kot bi se smejali, medtem ko vam dentistka puli zob. Martin McDonagh je že v filmih Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov pokazal, da je obešenjaška komedija njegov fetiš in da jo obvlada skoraj tako dobro kot brata Coen, zdaj, v Treh plakatih pred mestom, pa dokazuje, da jo obvlada vsaj tako dobro kot brata Coen.

Za začetek, Ebbing, otožna in odbita missourijska vukojebina, v kateri se odvrtijo Trije plakati pred mestom, je videti kot minnesotski Fargo, le da ni snega. Trije rdeči protestni plakati, s katerimi Mildred Hayes (Frances McDormand), neutolažljiva, ogorčena, nasršena, razbeljena mati umorjene, posiljene in sežgane najstnice (pridih gibanja #MeToo), prelepi tri prazne, že precej načete, obrabljene, preperele panoje, delujejo kot fargovski najem poklicnih morilcev: Mildred, res prava filmska umetnina, namreč s svojim izzivanjem – »Posiljena in umorjena«, »In še vedno nobene aretacije«, »Kako to, šerif Willoughby?«, se glasijo napisi – šokira mestno oblast, predvsem šerifa Willoughbyja (Woody Harrelson), samaritanskega varuha belske utopije, ki umira za rakom (Mildred hoče, da »True Detective« testira DNK vseh moških v mestu – in če je treba, vseh moških v Ameriki!), in njegovega pomočnika Dixona (Sam Rockwell), nestrpno pošast, ki se levi kot rasizem (»So how’s it all going in the nigger-torturing business,« mu zajedljivo sikne Mildred), sproži pa tudi veliko toksične nervoze, kopico furijastih napetosti in serijo brutalnih, grotesknih, tragičnih dogodkov – s piromanijo, kašljanjem krvi in metanjem ljudi skozi okno vred.

Na koncu tega filma, ki je tako absurden, ciničen in metafikcijski (oh, in originalen), kot da je posnet po resnični zgodbi (kot Fargo, heh), bi lahko stal pripis, ki ga najdemo na koncu Farga: »Imena smo na zahtevo preživelih spremenili, toda iz spoštovanja do mrtvih smo vse ostalo pustili tako, kot se je zgodilo.« Panoji, ki jih najame Mildred, so tipične fotokrajnčevske »praznine«, slepe pege kapitalizma, ki je odpovedal in ki v Ebbingu nima več komu oglaševati – outsourcing je ljudi pustil na suhem, raztrgal vezi, moške pognal v paniko, ženske pa izpostavil nasilju. Ko kapitalizem odpove, od njega ostane le mašina, le to, kar ga poganja – nasilje, agresivnost, sovraštvo, nestrpnost, resentiment, maščevanje. Trije plakati pred mestom so balada o svetu, v katerem je gotova le bolečina, in ljudeh, ki bi bili krasni, če jih ne bi vsako minuto kdo ubil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.