MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

12 pogumnih

12 Strong, 2018, Nicolai Fuglsig

zadržan +

Osvajanje divjega vzhoda.

Film 12 pogumnih, kinetični misijski vojni spektakel (bolj v duhu Edinega preživelega kot Ostrostrelca), posnet po resnični zgodbi o tem, kako so se ameriški specialci – elitni vod, imenovan Operational Detachment Alpha 595 – nekaj tednov po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon (11. september 2001) infiltrirali v Afganistan ter ob asistenci generala Dostuma in enot Severnega zavezništva osvobodili Mazar-i-Sharif, talibansko oporišče št. 1, je videti kot kak stari holivudski vestern, v katerem se ameriška vojska – ja, konjenica – z »malopridnimi« Indijanci spopade ob asistenci »poštenih« Indijancev, pri čemer ameriški vojaki izkazujejo brezmejno spoštovanje do »poštenih« Indijancev, njihove plemenitosti, njihove iskrenosti, njihovega častnega načina življenja, njihove bojevniške srčnosti in njihovega osupljivega ozemlja (Monument Valley). Jasno, vlogo ameriške konjenice tu odigrajo specialci (»zelene beretke«), tipični multikulti »ducat umazancev« (beli Michael Shannon, latino Michael Pena, temnopolti Trevante Rhodes itd.), ki ga vodi stotnik Mitch Nelson (Chris Hemsworth), vlogo »poštenih« Indijancev odigrajo Dostumove sile Severnega zavezništa, vlogo »malopridnih« Indijancev pa odigrajo talibani, ki izgledajo kot produkti Toyote.

Vodi jih kruti, sadistični, versko blazni mula Razzan (Numan Acar), ki neprestano dokazuje, da res uteleša neodrešljivo in totalno zlo (»heretično« učiteljico, ki je deklice poučevala računanje in črkovanje, hladnokrvno likvidira!), ameriški specialci, ki se zavedajo zgodovinskosti vsakega svojega koraka, pa po drugi strani na vse mogoče načine izkazujejo spoštovanje do Dostumove vojske in drugih »poštenih« Afganistancev – v tem, kar v Afganistanu počnejo ameriški vojaki, ni ničesar vzvišenega, šovinističnega, kolonialnega ali imperialnega. Točno, tudi v starih vesternih ni bilo v tem, kar je ameriška vojska počela na »divjem« zahodu (na ozemlju staroselcev), ničesar vzvišenega, šovinističnega, kolonialnega ali imperialnega. Njene misije so bile vedno moralno čiste – moralno jasne, nedvoumne. In ker je ozemlje, prek katerega se prebijajo specialci, neprehodno (peklensko pač), jezdijo konje, tako da so videti kot horse soldiers, kot revolveraši (po malem dediči Sedmih veličastnih, po malem pa Ramba iz tretjega Ramba), le da nimajo pištol, temveč šmajserje (in bombnike B-52, če je treba). Ko kameradsko spijo v jamah in ob tabornem ognju, le še dodatno poudarijo, da se imajo pred smrtjo bolje, kot se bodo imeli po njej (»Nekateri izmed nas se ne bodo vrnili živi«), in da je njihovo osvajanje »divjega« vzhoda moralno dopolnilo nekdanjega osvajanja »divjega« zahoda. Puščavska pokrajina, prek katere galopirajo, pa itak spominja na ameriški jugozahod, recimo na Novo Mehiko, kar pa ne preseneča – film, akcijsko verzijo Vojne Charlieja Wilsona, so posneli v Novi Mehiki. Nelsonovi specialci se ne zavijajo v ameriško zastavo, a vedo: manj ko bo talibanov, manj bo enajstih septembrov. General Dostum (Navid Negahban) pa ve nekaj usodnejšega: da je Afganistan že od nekdaj »pokopališče imperijev«. In ti grobovi res tulijo: Američani so namreč 17 let kasneje še vedno v Afganistanu. Talibani še vedno niso padli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.