METZ: Atlas Vending

2020, Sub Pop

+ + + +

Kot se za najglasnejšega kanadskega predstavnika noise rocka spodobi, METZ tudi pri četrti plošči poslušalcu le redko pusti zajeti sapo. Ponovno navduši z gostim zvočnim zidom hrumečih kitar, skozi katerega prebija neutrudni bobnar, ki po glasbilu tokrat udriha, kot bi se mu s čim močno zamerilo. Nekje globoko pod debelo fasado hrupa je zaznati bendovo spogledovanje s postpunkom, punk rockom in shoegazom, a le če smo izjemno pozorni, saj vsakršen namig na milejše kitarske žanre suvereno preglasi intenzivna nasičenost distorzije. Najočitnejša posebnost, po kateri se zasedba še naprej ločuje od nojzerskih somišljenikov, je spevnost vokala, ki tokrat še bolj kot kadarkoli spominja na posthardcore bende z začetka devetdesetih let.