Nimata denarja, imata pa čas

V njuni brezizraznosti živijo svetovi, v njunih tišinah pa pesmi, ki si jih mrmrajo ciniki, ko jih nihče ne gleda. Njuna ljubezen je obešenjaška – chaplinski poljub solidarnosti.

zelo za

Sence raja. Jesensko listje. Kuolleet lehdet, 2023, Aki Kaurismäki.

Aki Kaurismäki, auteur auteurjev, je leta 2017 posnel Drugo stran upanja, svoj zadnji film. In to dobesedno – rekel je namreč, da je to njegov zadnji. Kdaj je že Steven Soderbergh rekel, da ne bo več posnel nobenega filma. Davno. In kdaj je že Anthony Hopkins rekel, da v filmih ne bo več igral. Davno, res davno. A oba se vračata. Tudi Kaurismäki se je vrnil, toda Jesensko listje, ki ga je verjetno naslovil japonski transcendentalist Yasujiro Ozu, avtor Pozne pomladi, Zgodnjega poletja in Jesenskega popoldneva (liričen, asketski, homogen, kontemplativen, melanholičen in velikodušen kot Kaurismäki), izgleda kot Kaurismäkijev »izgubljeni« film – kot film, ki ga je posnel že pred leti, a so ga našli šele zdaj. Bari so videti tako, kot da bi padli iz preteklosti, džuboks – ja, Wurlitzer – vrti stare štikle, mobilnih telefonov ni na spregled, karaoke nadomeščajo Tinder, vsi izgubljenci in outsiderji, ki naseljujejo ta demi-monde, so tako osamljeni in zapuščeni, kot da so tik pred odkritjem socialnih omrežij, ne obračajo se po vetru, vsi tako vneto in permanentno kadijo, kot da kajenje še ni prepovedano, a cigaretni dim, ki ovija, zavija in spodvija njihovo anonimno žalost, osamljenost in zapuščenost, je – tako kot Mornarjev džeket iz kačje kože v Lynchevih Divjih v srcu – simbol njihove individualnosti in vere v osebno svobodo.

Med njimi sta tudi Ansa (Alma Pöysti), trgovka, ki jo odpustijo, ker je domov odnesla sendvič s pretečenim rokom trajanja, in Holappa (Jussi Vatanen), gradbeni delavec, ki ga odpustijo zaradi pijače. Oba sta tako proletarska kot Viscontijevi Rocco in njegovi bratje – in tako ustavljena, stoična in depresivna kot boksar Tully v Hustonovem Sitem mestu. Holappa ne pričakuje dolgega življenja, še manj srečnega konca. »Silaki ne pojemo,« dahne v baru, kot bi hotel citirati Mailerjev film Silaki ne plešejo. A kmalu vpraša: »Bi šla v kino?« Ansa se moškemu, ki jo povabi v kino, ne more upreti. In že gledata Jarmuschevo zombiado Mrtvi ne umirajo. Ansa se ni še nikoli tako smejala – na brezizrazen način. Holappa je vesel, da je vesela – na brezizrazen način. V njuni brezizraznosti živijo svetovi, v njunih tišinah pa pesmi, ki si jih mrmrajo ciniki, ko jih nihče ne gleda. Njuna ljubezen je obešenjaška – chaplinski poljub solidarnosti. Oblečen v žalost – kot radijske novice iz Ukrajine. Nimata denarja, imata pa čas. Iz kina stopita dva moška – prvega Jarmuschev film spominja na Godardovo Nesposobno bando, drugega pa na Bressonov Dnevnik vaškega župnika. A nimata pojma, da nastopata v bressonovskem filmu. Pravzaprav v bressonovski verziji Leanovega Bežnega srečanja. (Kinodvor)

9QMRZgQb8S0